21. julija ob 16.00 poziv: »Pomoč na Krasu, odhod 22. 7. ob 4.00, vrnitev pozno zvečer ali ponoči.«
Tisočinka sekunde ni minila, da sem odgovorila: »Pridem.« Niti pomislila nisem, da moram še oddelati pet ur v službi, da je prejšnja noč minila brez spanca, ker smo prek Civilne zaščite z ekipo kolegov peljali toplo hrano na požarišča, da ima moja mala ravno ta petek zadnji dan vrtca, da me čakajo še vsi kovčki, ker je treba spakirati za na dopust … In da bosta sobota in nedelja še zelo, zelo delavni.
Zavedajo se nevarnosti, a ne mislijo, da bi lahko šlo kaj narobe
Tudi to noč do ure odhoda sem ujela ravno pol ure spanca, ker je adrenalin preprosto zmagal. Misel na to, kaj dejansko te čaka tam, in misel, kdo te čaka ko se vrneš domov, je telesu povzročila samo kurjo polt.
Malo prestrašeni, a vsi polni občutka, da gremo pomagat, smo se ob štirih zjutraj odpeljali v konvoju z drugimi gasilskimi društvi in kolegi iz Ljubljane proti Krasu. Med vožnjo smo si, da ja čas hitreje minil, govorili kakšne smešne prigode in šale, bolj ko smo pa se bližali krajem, kjer gori, vse bolj je bilo v avtu tiho in zamišljeno. Misli so odšle, doma nas čakajo otroci, partnerji, starši, naše življenje …. Nekaj sekund napačne smeri vetra ne prinese nič dobrega, vsi smo se tega zavedali. A niti za sekundo nismo pomislili, da bi lahko šlo karkoli narobe. Gremo.
Kombinezon, čelada, škornji, radijska postaja, naprtnjača, ruta čez nos pa frutabela in plastenka vode v žep pa akcija v gozd. Kamorkoli se obrneš, plamenček, dim. Pogasiš, greš naprej, medtem ti seveda zmanjka vode, se vrneš po njo, še malo zapiha in glej ga, zlomka, vsi plamenčki nazaj. Ponovi vajo, tako štiri ure. Peklensko vroče, skale, trnji. Pade energija! Žeja, lakota, občutki prve izgorelosti, žulji, razpadli čevlji od vročine, naprtnjača kar naenkrat postane težka sto kil. A ne odnehaš!
Gasilci so občutili nemoč, a vas so ubranili pred ognjem
Radijska postaja, povelje: »Umik, za vse enote na terenu velja umik, premaknemo se na zbirno točko.« Skozi glavo ti gre samo to: »Kako vendar, res, kako?? Letala nad nami gasijo, helikopterji, mi na vso moč držimo linijo, pa kljub temu ne gre.« Štiri ure ne dela, ampak garanja, v sekundi postane nič. Se pripeljemo na zbirno točko, kjer se dobro vidijo vsi okoliški hribi, pa kolega reče samo: »Poglejte okol’.«
Tisti trenutek, ko to vidiš, kamnu pridejo solze. 360 stopinj okoli nas, na vseh hribih okoli in okoli samo dim, samo ogenj, povsod. Pa smo poslani sem zato, da gasimo. Imamo radi ogenj, pa mislim, da ni gasilca, ki bi si to želel še enkrat videti in doživeti. Ni minilo deset minut, že je sledilo povelje: »Umik od tu, branimo samo še vas.« Besede, ki zabolijo. Močne besede, besede ki jih slišimo v akcijskih filmih, ponavadi s kavča ob kokicah v petek zvečer. Ko pa to slišiš v živo, ni prijetno, ker se zavedaš, kako resna je situacija. Odpeljemo se in v vasi pripravimo vse potrebno, da bi jo lahko branili. Veter tja obrne smer, čez deset minut drugam, vročina, dim pa še sto drugih dejavnikov ki ti moč dobesedno jé, a se ne predaš. Za las je šlo, res za las, a ogenj ni zajel vasi. Uspelo je! Ni besed da bi to opisal, jih ni.
Ljudje vidijo gasilce in njihovo delo in so jim hvaležni: to jim daje moč
Po štirinajstih urah garanja smo se odpravili še na zasluženo malico, ki je, verjemite, vredna več, kot če bi me čakal nov mercedes pred blokom. Pot med lokacijo, kjer smo jedli, in avtoceste pa je polna belih prtov, rjuh, papirjev …, na katerih piše:
»Hvala, ker ste.«
»Hvala iz srca.«
»Gasilci, hvala.«
Besede, ob katerih jokam, sedaj ko to pišem.
Potem se še ozreš na drugo stran, na hrib in vidiš, da še vedno gori. Počutiš se nemočnega. V avtu je nastala popolna tišina, malo za tem pa so se zaslišale besede:
»Kakšno moč so mi dali ti plakati in aplavz ljudi, ki so stali ob cesti, da bi šel kar nazaj.«
»Zgaran sem, a imam moč, da bi šel nazaj.«
Hvala Vam, da vidite, da ne samo, da se trudimo, ampak da v to delo, v vsako sekundo svojega dela damo celega sebe, za seboj in v celoten način življenja potegnemo svoje otroke, starše, partnerje, službo, čas.
To delamo s srcem in dušo za Vas, za našo malo Slovenijo.
Čokolina za zajtrk moji mali Zali mi sicer ni uspelo pripraviti, ker sem ravno vstala, upam pa, da mi jo uspe vsaj poljubčkati, preden nogami, polnimi žuljev, odidem v službo!
Ja, to smo mi, mi gasilci.
In seveda: tako kot drugi gasilci bomo tudi štepanjski veseli vsake donacije …
Fotografije so s FB-profila avtorice članka.
