Sodobna umetnost je v Sloveniji še vedno razumljena kot nekaj zoprnega, hermetičnega in nekoristnega, zato nikogar preveč ne boli glava, če je taka umetnost prva na seznamu, kadar se je zaradi pomanjkanja denarja ali varčevanja treba čemu odreči. Kljub vsemu je to še vedno samo slovenski, ne pa splošen evropski pojav.
Sodobna umetnost prinaša sporočilo gledalcu za sedaj, umetniki se lotevajo tudi političnih tem
Sodobna umetnost je tista, ki nastaja sedaj. Ustvarjajo jo sodobniki, ki iščejo nove izrazne poti, na novo opredeljujejo vlogo umetnosti, vpeljujejo nove načine organiziranja umetniškega okolja in podpornega sistema. Podoben pomen imata izraza aktualna umetnost in nova umetnost. Aktualno umetniško delo ima sporočilo za danes, odraža današnjo družbo. Sodobni umetniki pozorno opazujejo čas, v katerem živijo, in se odmikajo od spoznanj in filozofije predhodnega obdobja ali jih v celoti zavračajo. Prihajajo z umetniških akademij ali drugih področij. Umetniki, ki so bili v svoji karieri nosilci sodobnosti, v pozni starosti običajno ne ustvarjajo več sodobne umetnosti. Pojem sodobna umetnost ne označuje določenega sloga ali tehnike, vezane na določeno časovno obdobje, pač pa trenutno porajajočo se umetnost, ne glede na stil, tehniko in medij izražanja.
Precej sodobnih umetnikov, ki so danes najbolj razstavljani in prodajani, ustvarja dela, ki se direktno lotevajo tudi aktualnih političnih problemov. Še več, zdi se, da so provokativna, družbeno angažirana dela zaželena v velikih umetniških institucijah, njihovi avtorji pa so redni gostje na vseh pomembnejših bienalih. Med najbolj prelomna, pa tudi simptomatična dela sodobne umetnosti zadnjih let umeščajo delo britanskega umetnika Damiena Hirsta For the Love of God (Za božjo ljubezen), 2007, ko je umetnik v lobanjo vbil več kot osem tisoč popolnih diamantov. Delo je prodal nekemu poslovnežu za rekordnih sto milijonov dolarjev. Kako torej pravilno razumeti politične dobičkonosne ambicije v umetnosti?
Nekoč je bila umetnost integralni del religijske izkušnje, zdaj je predmet estetskih sodb
Problem protestniške umetnosti je verjetno treba videti v zgodovinskem kontekstu usode zahodnjaške umetnosti kot proizvod duha. Filozof Giorgio Agamben je v svojem delu Človek brez lastnosti opozoril, da se konec 18. stoletja in na začetku 19. stoletja zgodi pomemben prelom v dojemanju umetniških del. Če je bila v prejšnjih stoletjih umetnost zvezana z življenjem, denimo, integralni del religijske izkušnje, je postala v 19. stoletju stvar okusa, torej predmet estetskih sodb, kot je to poimenoval Immanuel Kant. Pred tem funkcija umetnosti ni bila estetska, ampak bolj neposredno eksistencialna. Paradoks pa je v tem, da se je umetnost prav tedaj (torej že v 19. stoletju), ko je dobila posebno mesto v družbi, avtonomno institucijo z omikano publiko, poskušala otresti estetske funkcije in prodreti nazaj v življenje.
Težnja po tem, da bi dobila družbeno relevantnost, je vidna že v delih, ki jih danes dojemamo kot del klasične tradicije. Olimpija Édouarda Maneta iz leta 1865, na kateri je občinstvo prepoznalo znano pariško prostitutko, ovekovečeno s tako pozornostjo in dostojanstvom kot kakšna antična boginja, je sprožilo burne odzive. Avignonske gospodične Pabla Picassa so podobno razburile javnost; tokrat je poleg motiva – kopice prostitutk – razburila tudi sama umetniška forma: kubizem, ki je utelešal razgradnjo klasične umetniške reprezentacije.
Avantgardistična gibanja, Futuristični manifest, konceptualizem …
Ambicija umetnikov, da bi zrušili tradicionalne kode in sprovocirali družbo, ki se jim je zdela bodisi hipokritska bodisi nepravična, se je bolj neposredno artikulirala v mnogih avantgardističnih gibanjih na začetku 20. stoletja. Futuristični manifest Filippa Tommasa Marinettija iz leta 1909 deluje skoraj kot vojna napoved tako institucijam umetnosti kot obstoječi družbeni stvarnosti, kar je na formalni ravni v umetnosti povzročilo razgradnjo reprezentančne funkcije umetnosti. Ključni dogodek iz tega obdobja, ki je pustil največji pečat na umetniški sferi do danes, je bila Fontana Marcela Duchampa iz leta 1917, slavni pisoar, ki ga je umetnik podpisal s psevdonimom.
S konceptualizmom se je obličje sodobne umetnosti precej spremenilo. Tako je umetnost postala predvsem polje svojevrstne kritične teorije različnih družbenih fenomenov: od ekonomske krize, pravic žensk, ekoloških tem do ameriške vojne proti terorizmu pa tudi kritične obravnave Putinove politike. Hkrati pa ta umetnost vselej vključuje tudi premišljevanje o vlogi in statusu same sebe ter umetnika, ki se z njo ukvarja.
V umetnosti današnjega časa se pač ne srečujemo več z umetniškimi deli, ampak vse pogosteje z umetniško obdelanimi koncepti, ki vselej vsebujejo še refleksijo o lastni vpetosti v umetniški in širši družbeni sistem. Sodobni duh umetnosti je torej prav naslednik konceptualističnega preloma, vselej tudi politično angažiran, le da ta duh težko računa na učinke zunaj meja umetniških institucij in svojega občinstva.
