V prestolnici Albanije, Tirani, je med 23. in 29 julijem potekal že 66. kongres krščanskih učiteljev SIESC. Kongresa se je udeležilo 30 članov iz 9 držav. Po dveh letih je bilo srečanje spet lahko izvedeno v živo. SIESC je Evropska zveza krščanskih učiteljev, več o njej lahko najdete tukaj. Letošnje srečanje sta s pomočjo članov predsedstva SIESC organizirali sestra frančiškanka Judita Marku in ravnateljica šolskega centra iz Gjirokastre, profesorica Irida Spahiu Kuci.
Kongres poteka tako, da je vsako dopoldne plenarno predavanje, sledi mu tematski pogovor v določeni jezikovni skupini – angleški, francoski ali nemški. Predavanja in pogovori so letos osvetljevali naslovno temo kongresa Brez spomina ni poti naprej.
Predavali so albanski pedagogi
- O globalnih izobraževalnih mrežah v luči socialne okrožnice papeža Frančiška Fratelli tutti (Vsi bratje) je spregovorila koordinatorica komisije za katoliško izobraževanje v Albaniji s. Teuta Buka;
- profesor sociologije na salezijanskem izobraževalnem centru Pjerin Merdita je predaval o trpljenju katoličanov in katoliškega klera, predvsem frančiškanov, v času diktatorskega režima Enverja Hoxhe;
- prof. Zef Paci z univerze v Tirani, slikar in fotograf, pa je govoril o spreminjanju spomina, kadar sta mu v pomoč umetnost in predvsem fotografija.
Vsi pogovori in razprave so bili usmerjeni v dejstvo, da se je Albanija – tako kot večina vzhodnih držav – leta 1991 osvobodila verjetno najhujše stalinistične oblike komunizma in diktature Enverja Hodxe. Posledica tega je, da zelo počasi postajajo demokratična država. Nastajajoča demokracija je podprta z veliko denarja iz tujine s strani izseljencev. Po besedah naših predavateljev je najhujši problem v državi korupcija, ki določa tokove denarja, s katerimi pa ne spodbujajo razvoja naroda in socialne države. V Tirani je videti ogromno rastoče infrastrukture, ki ne bo služila vsakdanjemu življenju, pač pa turizmu in nadstandardu.
Albanci v muzejih prikazujejo, kako so živeli pod komunistično oblastjo
Ljudje pa so kljub vsemu končno svobodni pri izražanju svoje vere. Le okrog deset odstotkov je katoličanov, okrog šestdeset odstotkov muslimanov, a zunaj, na ulici ni takega vtisa. Menda so verske skupnosti med sabo zelo složne. V Skadru imajo salezijanci velik šolski sistem in cerkev je menda polna mladih. Žal pa je še vedno največji uspeh za mladega človeka odhod v tujino, kar odrasle sicer skrbi, hkrati pa jim odhod v tujino želijo omogočiti in jim pri tem pomagajo.
To, kar me je v Albaniji najbolj presenetilo, je dediščina, ki jo predstavijo tujcem, tudi turistom našega kova – učiteljem. To je seveda najprej junaška srednjeveška zgodovina pod narodnim junakom Skenderbegom, takoj za tem pa je trpljenje naroda pod komunističnim režimom. To pokažejo v muzeju BunkArt, v Hiši listja v podzemnem bunkerju, kjer je na ogled celoten vohunski sistem albanske obveščevalne službe. Še več pa pokažejo v zaporih iz časa komunističnega režima, ki so v Skadru nastali iz uničenega frančiškanskega samostana. Tako se mi je nehote porodilo vprašanje: kako pa Slovenci predstavimo turistom dediščino režima, pod katerim je izginila intelektualna elita naroda? Odgovor nam je žal znan: o tem ne govorimo. A naslov našega kongresa, da brez spomina ni poti naprej, ni omejen na posamezno državo, velja namreč za vse človeštvo, tudi za našo civilizacijo!
Prihodnji kongres Evropske zveze krščanskih učiteljev bo v Göteborgu
SIESC nas je tudi letos povezal kot člane velike evropske družine. Zanimivi so naši pogledi na zgodovino, na sedanji trenutek in na našo skupno, evropsko prihodnost. Seveda so zelo različni, glede na demokratično tradicijo držav, iz katerih prihajamo.
Naslednje leto bo 67. SIESC potekal v Göteborgu na Švedskem. Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) je član te zveze že trideset let. Učitelje, vzgojitelje in pedagoge vabimo, da prek DKPS povežete svoje delovanje in poglede s pogledi evropskih učiteljev. Sodelovanje na kongresu razširi pogled na izobraževanje in utrip vernosti in duha v drugih evropskih državah.