Nestrpnost in avtoritarnost politične levice do drugače mislečih ljudi, še posebej na desni politični strani? Ta nestrpnost in avtoritarnost politične levice je svoje radikalne oblike dobila med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo. Takrat so njihovi politični predniki na vse mogoče načine uničevali Slovence.
Pot iz populizma ne vodi prek krepitve moči posredno izvoljenih »neodvisnih strokovnjakov« ter načenjanja načela delitve in vzajemnega nadzora vej oblasti, ampak prek vztrajanja na odgovornem delu neposredno izvoljenih nosilcev političnih funkcij.
Franc Bole je ob sovražnih odporih in pritiskih oblasti z odločnostjo, pogumom in učinkovitostjo zaoral v zatohlo slovensko levičarsko medijsko sceno in jo prezračil z dragocenimi in nenadomestljivimi projekti. Kaj bi Slovenija brez svojih Ognjišč in kaj brez Boleta? Ostajamo mu večni dolžniki!
Šarec pozabil na načelo »Ko se vzpenjaš misli, kako boš sestopal!« Ni enostavno sestopati, najbolj slaboumno pa je razgaliti svojo človeško bedo. Da o krivdi, še zlasti če gre za lastno napako, niti ne govorimo.
Krščanski socialisti in sokoli so se z Dolomitsko izjavo odpovedali samostojnemu političnemu organiziranju in delovanju do konca vojne in tudi v povojnem obdobju, vse do plebiscitarne odločitve večine Slovencev o samostojni Sloveniji in uvedbe demokracije 23. decembra 1990.
Janez Mihovec – Rupnikova linija Konec tridesetih let je na zahodni meji Kraljevine Jugoslavije vrvelo od aktivnosti. Evropa je neizbežno drsela v vojno in vsak je utrjeval meje kot je vedel in znal. Italija je … Beri dalje
Islam kaže na nezadovoljstvo z evropsko pravno ureditvijo, ki temelji na nepopolnih človeških zakonih in jo hočejo izpopolniti s popolnimi Alahovimi zakoni vsebovanimi v šeriatu. To tudi pomeni, da delujejo islamski vodje na evropskih tleh z zahtevami proti integraciji muslimanov v zahodni pravni in vrednostni sistem.
V komunizmu se je povsod po svetu slabše gospodarilo kot v kapitalizmu in zato slabše živelo. In tudi zato smo povsod, kjer so vladali komunisti, jedli kruh iz ameriške pšenice. Živelo se je pač v revščini komunizma!
Postavimo se v vlogo novinarja, ki mora povabiti pred ekrane pomembnega javnega delavca, da se pogovori o odprtih problemih. Ali bi povabili odhajajočega politika ali prihajajočega? Ali bi povabili tistega, ki bo govoril, zakaj mu ni uspelo in bo krivdo valil na drugega, kar razodeva njegovo nezrelost, nesposobnost in užaljenost. Ali pa bi povabili tistega, ki bi lahko sestavil novo vlado?
Življenjsko nas ogrožajo besede, ki so se skvarile – takrat, ko se je zlo hotelo na najrazličnejše načine preimenovati v dobro. Če, denimo, množičnim pobojem ljudi rečemo »napaka«, beseda izgubi svoj pomen. S tem se izgubi preciznost misli – in posledično se izgubi smisel naših dejanj. Vse, kar ni poimenovano s pravimi besedami, ostaja za nas popačeno, mi pa na poti v razkroj.
Kleveške toplice so urejene v majhno zajetje, plitvo kopališče. Tu si v poletnih mesecih kopel privoščijo številni kopalci iz okoliških krajev, v preostalih, predvsem zimskih mesecih, pa se prav tako najde nekaj navdušencev, ki se razvajajo s termalnimi užitki. Foto: Primož Hieng
Podobnih fototerminov po gradbiščih smo že vajeni. Naši politiki se radi pokažejo, da ”delajo”. To je očitno ostalo od ljubljanskega šerifa, ki je leta 2011 svojo kandidaturo za premiera naznanil z geslom: “Zoran dela.” In to geslo so imeli na plakatih odtisnjeno vsi njegovi kandidati, tudi današnja ministrica Bratušek.
Generalna direktorica Tatjana Bobnar in njeni predhodniki niso znali ali hoteli odgovoriti na preprosto vprašanje, zakaj so rabili skoraj leto in pol, da so na obvestilo tujega varnostnega organa začeli ukrepati. To pa je pravzaprav jedro aktualne teme, o kateri govorimo te dni. To je pravzaprav tudi razlog, da se vam, spoštovani bralci, spet oglašam.
Stranke levice in leve sredine so včeraj dosegle celo za Hamburg osupljivih 72 odstotkov glasov. Dobra novica bi znala za demokristjane biti le, da je glasove prvič po dolgem času izgubila Alternativa za Nemčijo. Če bi dejansko izpadla iz deželnega parlamenta, kot so kazale prve napovedi, bi to verjetno pomenilo njen zaton vsaj na severozahodu Nemčije. Zdaj je oslabljena, s čimer se bo vsaj pritisk z desne na krščanske demokrate nekoliko zmanjšal. Vendar nemškim konservativcem že dolgo ni šlo tako slabo kot malo pred koncem predolge vladavine Angele Merkel.
KUD Pod lipo Adergas je za letošnji kulturni praznik naštudiral komedijo Ljudmile Novak Umetnik na poiskanju. Že naslov je zanimiv: besedotvorno je sicer glagolnik poiskanje pravilen, kljub temu pa izraža nekakšno izumetničenost, narejenost. In te je v igri kar precej. Postavljena je iskrenosti nasproti. Iskrenost in narejenost pa skupaj sestavita duhovito komedijo na vedno aktualno temo.
V demokraciji se samo prek sodelovanja pri javnih zadevah in predvsem prek volitev doseže in izsili spremembe. Odgovornost je na nas, ne na drugih. In počasi se moramo vsi skupaj (tudi jaz) posloviti od izgovora, da se ne da nič narediti.
Janez Juhant: Na etično osveščenih, kulturno izobraženih, dobronamernih in dialogu privrženih državljanih, se gradi skupno dobro in blaginja države. Vsak je za to odgovoren na svojem mestu, v družini, sosedstvu, na delovnem mestu. Vodilni v družbi in tudi v Cerkvi pa naj sistemsko spodbujajo to prenovo za osvobojeno Slovenijo.
V Narodni galeriji v Ljubljani so 29. januarja 2020 slovesno odprli razstavo, na kateri predstavljajo izbor umetnin iz obdobja med letoma 1880 in 1950 iz ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji, zbirke Galerije Srbske matice iz Novega Sada. Gre za izbor 86 slik in kipov 38 najvidnejših umetniških imen, predstavnikov srbskega modernizma.
V ozadju nedelovanja države nastajajo veliki stroški. Državljani plačujemo eno skupino ljudi, ki nimajo pooblastil, in drugo skupino ljudi, ki nimajo navodil, da bi delali. Plačo pa vsak mesec prejemajo, in to za slovenske razmere bajno. Če pride do novih volitev oz. odstavitev, pa prejemajo gromozanske odpravnine in še plače za čas, ko si revčki ne morejo najti službe. In vse to financiramo davkoplačevalci.
V zadnjem desetletju gredo stvari s slabega na slabše. In (dosedanji) vrhunec tega je bila ravno odhajajoča Šarčeva ekipa. V njej so prevladovali ne samo politični novinci, ampak ljudje, ki so bili v širši (tudi strokovni) javnosti bolj ali manj anonimni. Na vodilnih mestih v ministrstvih smo lahko našli ljudi, katerim je bila to sploh prva resna služba! Tudi delovanje vlade je bilo temu primerno.