Desnosredinska koalicija bo znala oblikovati program, narediti red v zdravstvu, šolstvu in kulturi, najprej zmanjšati potem pa zaustaviti odhajanje mladih v tujino, ustvariti podjetniško okolje in še mnogo drugega. Levo sredinska vlada tega ni znala, naj priložnost dobijo še drugi.
Mlajših politika večinoma ne zanima, starejši pa lahko molimo in ko bo treba, bomo šli na trge in ulice, a ne da bi razgrajali, temveč , da bi podprli politike in stranke s poštenimi nameni. Potem pa na volitve! Na starih svet stoji!
Slaba popotnica novi vladi bi bila, če bi Nova Slovenija sledila medijskim sirenam v nekakšen sredinski trojček (SMC, Desus, NSI), ki da bi se edini lahko zoperstavil bavbavu SDS. NSI mora v pogajanjih o novi vladi nastopiti kot samostojna stranka, ki pa ne bo pridobila prav nobenega glasu s poudarjanjem svoje distance do SDS, kvečjemu katerega izgubila.
Izvršni odbor Osvobodilne fronte (OF) za Dolenjsko je 10. februarja 1944 izdal ukaz, s katerim je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano branje »ljubljanskega tiska«. Pod tem pojmom sta bila mišljena predvsem oba tradicionalna slovenska časnika, liberalno Jutro in konservativni Slovenec.
Neprimerno in zgodovinsko netočno je vso krivdo za fojbe in poboje na Primorskem zvaliti na ideološko raven. Po dolgoletnem fašističnem zatiranju se je v ljudeh upravičeno nabral gnev in želja po poravnavi nekaterih računov. Primorci niso pozabili kratenja osnovnih narodnih pravic, nasilne italijanizacije, prisilnega pitja ricinusa, a tudi drobnih šikaniranj samo zaradi izražanja slovenske narodne zavesti. Vendar je večinoma prevladal razum, zato so podla podtikanja o »slovanskem« načrtnem genocidu nad Italijani.
V knjigi Svetlane Makarovič Luciferka, skozi katero sem se s težavo prebil skoznjo, me je motilo določeno opravljanje pa tudi neprimerne besede, ki jih ne vidim rad v literarnih delih. Zavedati bi se morali, da mora biti tudi v literaturi neka obzirnost. Svojčas smo rekli svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Opažam, da mi Slovenci na vse to vedno manj damo. Menim, da bi prav ob prazniku slovenske kulture bilo prav, če bi se tudi o tem začeli pogovarjati.
Politiki »protijanševskih« koalicij so v zadnjem desetletju volivce zavedli v večinsko podporo arbitražnemu sporazumu, imenovali arbitra, ki je poskušal goljufati, potem pa blodili po evropski diplomatski sceni in sodiščih. V tujini niso vzpostavili omembe vrednih zavezništev, neuspešni so pri pridobivanju evropskih sredstev, pa še teh, ki jih dobijo, ne uspejo pravočasno porabiti, ker ne znajo v razumnih rokih izpeljati zahtevnejših javnih naročil.
Slovenski krščanski izobraženci menijo, da bi bilo vredno poskusiti v Državnem zboru oblikovati novo vladno koalicijo, ki bi med drugim sprejela konkretne spodbude za povečanje natalitete in tako začeti reševati katastrofalno demografsko stanje.
Tudi za praznik kulture si lahko kaj podarimo: knjigo, sliko, nosilec z zvočnim ali filmskim zapisom. In s tem ko to kupimo, pokažemo, da nam ni vseeno za ustvarjalce in poustvarjalce. Tudi ti namreč morajo poravnavati življenjske stroške, kar se brez denarja ne da. Država sicer nekaj prispeva, ne more pa pokriti vsega, kar nastaja in kar je ljudem všeč, kar jim pomaga. Konec koncev: ustvarjalcu ali poustvarjalcu se tudi okrepi samozavest, če vidi, da je stvaritev ljudem všeč, da so zanjo pripravljeni plačati …
Milko so pri Toninovih poslali v Bruselj in jo tam zaprli v zlato kletko. Mislili so, da bo tam zadovoljna, da se bo zamotila s preštevanjem tisočakov »trdo« zaslužene plače in mirno uživala poslanske bonitete. Pričakovali so, da se ne bo pogosto vračala domov in po nepotrebnem otresala jezika ter delala škodo na domačem Toninovem in sosedovem Janševem gruntu.
Janković bi se seveda moral vprašati, ali naj grob Leopoldine Mekina še ostane na Žalah. Po stari veri »mesta heroja« je bila Leopoldina Mekina ena od žrtev, ki so jih domobranci umorili zadnje dni vojne na Turjaku. Toda že dolgo vemo, da so zadnjo medvojno sekretarko Komunistične partije v »mestu heroju« kot domnevno izdajalko umorili kar njeni partijski kolegi in skušali za njeno smrt okriviti domobrance.
Janez Mihovec – Slap Cedca Slap Čedca je bil še pred dobrim desetletjem najvišji slovenski slap. Imel je reci in piši 132 metrov višine. Potem pa se je leta 2008 zgodilo neizbežno. Precejšen del prepadne … Beri dalje
Šarčeva vlada je dokazala, da dela za stare obraze preživelega sistema. Veliko je potrebno za njimi v Sloveniji popraviti in izboljšati. Zdaj naj priložnost dobijo drugi, prvi so jo že imeli, pa se niso izkazali. To je demokracija.
Vsebina knjige Slovenski prelom je naložba v prihodnost posameznikov, družin in nacije v celoti. Da je knjiga prelomna, kaže tudi sodelovanje vseh treh sestrskih Mohorjevih založb, Celjske, Celovške in Goriške, ki so prepoznale pomen tega dela za slovenstvo in pristopile k sozaložništvu. Skupen nastop je gotovo dobra popotnica knjigi, ob tem, da je izdajatelj in založnik tudi avtor sam, ki je prevzel večji del obvez in tveganj ob natisu knjige.
Cerkev v »današnjem svetu« je zamrznjena v nekem drugem času in govori jezik, ki ga je težko poslušati, ker je v njem preveč formalizmov, obrabljenih fraz, svetopisemskih citatov in sklicevanja na papeške izjave. Cerkvena govorica je večinoma dolgočasna in nezanimiva. Pogrešamo pogumnih besed, ki segajo v globino božjega razodetja in presegajo cerkveno korektnost.
Janezu Stanovniku je treba priznati, da svoje poti v komunistično partijo dejansko sploh nikoli ni skrival. Po družinskem deblu sicer sodi v katoliško jedro, saj je bil sam denimo pranečak ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in bratranec zdravnika ter vidnega člana Nove slovenske zaveze, sedaj že pokojnega Tineta Velikonje, a se je v mladih letih spogledoval s krščanskimi socialisti, nazadnje pa zapustil tudi te in postal pomemben član »avantgarde delavskega razreda«. Celo v tolikšni meri, da je med drugo svetovno vojno opravljal predvsem politične vloge.
Danes lahko samo ugotavljamo, kaj vse smo Slovenci zamudili, kaj vse izgubili, kaj smo po letu 1945 na račun namesto tega dobili – osovraženi režim, ki danes spet dobiva krila. Z ustanovitvijo takratne velike Slovenije bi se otresli nemške nadvlade, ker pa se to ni zgodilo, pa smo dobili srbski jarem, kar je bila to velika zgodovinska napaka.
Mila je 18. januarja objavila na Instagramu video, v katerem je povedala, kaj misli o religiji, še posebej o islamu: »Sovražim religijo. […] V Koranu je samo sovraštvo, islam je drek, tako mislim. Nisem rasistka, sploh ne. Ni mogoče biti rasist proti religiji. […] Vaša religija je drek, vašemu Bogu porinem prst v ritno luknjo, hvala, nasvidenje.«
Vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred, med in po vojni. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo – dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica.
Da bi Šarcu v kratkem času do volitev organizirali nov “novi obraz”, verjetno presega celo divjo domišljijo najdrznejših arhitektov uspeha vladajočega bloka. Čeprav je na podlagi dosedanjih izkušenj treba priznati, da je “novi obraz” na volitvah najboljši, ko je na sceni zelo malo časa ali ga sploh ni. Šarec, ki se je po njej pred zadnjimi volitvami potikal že kakšnih osem mesecev, je zgolj za las postal najmočnejši znotraj bloka. Spomnimo: Cerar je bil v areni, pa še to v glavnem zgolj “v preddverju”, samo dva meseca, Janković še to ne.