Trenutno je še negotovo, ali bo Marjan Šarec bolj podoben Sebastianu Kurzu ali Matteu Salviniju. Meni se sicer zdi, da ne enemu ne drugemu, ker nekoliko dvomim o njegovi politični samoniklosti. Menim namreč, da so ga omogočile zgolj specifične slovenske razmere, kakršne bi si v Italiji zamislili enako težko kot v Avstriji. Vendar živimo v teh istih specifičnih razmerah in v njih je Šarec pač predsednik vlade, od zadnjega januarskega tedna v odstopu.
Šarec se je s svojim odstopom vsaj začasno izognil Pahorjevi, Jankovićevi in Cerarjevi usodi
Se bo torej Šarčevo igranje na srečo, za katero je vseeno potreboval nekaj trme in poguma, izteklo v avstrijski scenarij, po katerem je Kurz razdrl koalicijo in se po predčasnih volitvah vrnil okrepljen? Ali pa se bodo ponovile italijanske razmere, v katerih je Salvini ravno tako računal na predčasne volitve in prepričljivo zmago, pa se je zmotil v štetju. Mogoče je oboje.
Gotovo je, da se je premier s svojim manevrom vsaj začasno izognil usodi, kakršna je zaporedoma doletela Pahorja, Jankovića in Cerarja. Pri tem sta zadnja dva iz višav v petih letih ali celo manj zdrsnila na ničlo. Seveda sta oba obdržala svoja fevda, Janković precej bogatejšega, socialni demokrati pa so izključno zaradi Pahorjevih prizadevanj leta 2011 ostali “samo” brez dveh tretjin podpore.
Da bi Šarcu v kratkem času do volitev organizirali nov “novi obraz”, verjetno presega celo divjo domišljijo najdrznejših arhitektov uspeha vladajočega bloka. Čeprav je na podlagi dosedanjih izkušenj treba priznati, da je “novi obraz” na volitvah najboljši, ko je na sceni zelo malo časa ali ga sploh ni. Šarec, ki se je po njej pred zadnjimi volitvami potikal že kakšnih osem mesecev, je zgolj za las postal najmočnejši znotraj bloka. Spomnimo: Cerar je bil v areni, pa še to v glavnem zgolj “v preddverju”, samo dva meseca, Janković še to ne.
Pravega navdušenja nad predčasnimi volitvami bržkone ni tudi med poslanci LMŠ
Tokrat je verjetno, da bo celotna mašinerija vladajočega bloka na voljo premierju. Kar bo v tej obliki prvič po Tonetu Ropu. Prvič po zelo dolgem času pa se v predvolilnem boju vsebinska opozicija ne bo soočala z duhom, o katerem še nihče ničesar ne ve, marveč s človekom in stranko, ki sta bila zadnje leto in nekaj mesecev za krmilom vlade. Zadnjič se je kaj takega primerilo 2004, pozneje je kosila epidemija “novih obrazov”.
V takšnih razmerah je skoraj gotovo, da bodo Šarčevi na morebitnih volitvah svoj rezultat bistveno izboljšali. Seveda pa ni vseeno, ali bo Šarec po tekmi spet predsednik vlade ali zgolj poslanec. Po drugi plati je zelo verjetna koncentracija prizadevanj “bloka” kajpak slaba novica za žalujoče ostale iz njegovih vrst. Ti so se po zadnjih volitvah kot na migljaj takoj postrojili za njim, čeprav kot drugouvrščeni z velikim zaostankom ni imel kakšne posebne legitimnosti.
Tokrat pa bo marsikomu med manjšimi partnerji LMŠ šlo za nohte, saj se je doslej že pokazalo, da (volilnega) ričeta v prihodnje ne bo dovolj za vse. Toda ob SMC, SAB, Desusu in tudi med socialnimi demokrati, ki jim bo LMŠ verjetno prav tako odžirala glasove, pravega navdušenja nad predčasnimi volitvami bržkone ni niti v največji vladni stranki. Natančneje med njenimi poslanci. Stranka kot celota se bo po vsej verjetnosti res dvignila, nemara močno, toda skoraj nikomur v njeni sedanji posadki to ne zagotavlja parlamentarnega preživetja, če bo veljal dosedanji volilni sistem. Ne le, da lahko že minimalni premik volilnega izida pomeni izgubo sedeža znotraj volilne enote, LMŠ leta 2020 ni LMŠ leta 2018. Tedaj je bila na lovu za “novimi obrazi”, sedaj se je nanjo prilepilo že veliko zaslužnih mož in žena, zato vsaj nekateri dosedanji poslanci lahko ostanejo celo brez kandidature.
Redkost priložnosti za menjavo oblasti v Sloveniji kliče SDS in NSI, da je treba vsako izkoristiti
Zdi se torej, da bi se alternativno vladno koalicijo dalo “scoprati”. Drugo vprašanje je, kaj bi lahko, glede na to, da bi bila odvisna od istih bolj ali manj brezbarvnih figur kot Šarčeva, sploh naredila in kako dolgo bi trajala. Svojevrsten paradoks je že, da ima na njen nastanek največji vpliv klinično že zdavnaj mrtva Stranka modernega centra. Toda Počivalškove lahko, če njihov šef ne bo ravno mandatar ali vsaj predsednik parlamenta, pri življenju in vsaj nekaj mandatih obdrži dejansko res samo naveza na Šarca. Pa še manj zahtevna je od klepanja nove vlade.
Glavni argument za SDS in NSI, da bi se sploh lotila projekta, kako iz Šarca narediti Salvinija, je seveda redkost priložnosti za menjavo oblasti v Sloveniji. Ki kliče po tem, da je treba vsako izkoristiti. Obstaja tudi določen odstotek možnosti, da se v ponedeljek po volitvah za opozicijo uresniči nočna mora, v kateri bo Lista Marjana Šarca presegla 30 odstotkov glasov.
Močan argument proti takojšnjim predčasnim volitvam je tudi negotovost glede volilnega sistema
Če do volitev res pride, se morajo vsi udeleženci zavezati, da ne bodo problematizirali njihovega izida, če bo še v veljavi dosedanje dodeljevanje sedežev. Za desno sredino, ki predstavlja edino smiselno alternativo obstoječemu vladajočemu bloku, bi bilo seveda najboljše sestava vlade na podlagi močnega mandata, pridobljenega na volitvah. Šibki tovrstni mandat je poskrbel za negativne posledice oblikovanja vlade Andreja Bajuka nekaj mesecev pred rednimi volitvami, kar se je izteklo v zadnji in največji triumf LDS, in za tegobe druge Janševe vlade, ki so se med drugim iztekle v do danes trajajočo getoizacijo SDS. Res bi lahko ob sedanjem položaju rekli, da sta do volitev še več kot dve leti, kar je dovolj časa za profiliranje vlade, in da se lahko tokrat SDS drugače kot 2012 sklicuje na to, da je bila tako ali tako že leta 2018 prikrajšana za mandatarstvo ne glede na prepričljivo relativno zmago.
