Slovenci se včasih imenujemo narod knjige. Beremo, si izposojamo knjige v knjižnicah ali med seboj, včasih katero tudi kupimo. Knjige, če so pravilno pospravljene, ne gnijejo, se ne pokvarijo, ampak se doma nabirajo; človek bi še katero kupil, a je nima kam dati … Velikokrat to slišim. Ampak tisti, ki knjigo cenijo, jo tudi kupijo in najdejo prostor – ali pa ga naredijo.
Knjiga daje in zahteva
Kaj imamo od knjig? Zelo sem vesela osebe, ki mi reče, da ima določeno knjigo na nočni omarici ali v kuhinji pri mizi, kjer pač bere, kakor Sveto pismo, da je vedno pri roki, ko ima minutko časa ali pa pravo razpoloženje. Vzame jo v roko in prebere kakšno pesem, poglavje, kratko zgodbo, dvogovor za umiritev, tolažbo, novo vedrino ali pomoč pri reševanju težav. Vse to lahko knjiga da, če smo le pripravljeni sprejeti. Knjiga namreč tudi zahteva: odprtost, pripravljenost na razmišljanje, na to, da bom izvedela o sebi kaj, česar nočem, česar nisem pripravljena sprejeti; seveda zahteva tudi čas. Branje tehtnejših besedil pravzaprav zahteva, da se v sebi umirim, sprostim napetost in se potopim v vsebino, da mi lahko da tisto, kar nosi v sebi.
Knjige prinašajo različne teme: so leposlovne, strokovne, duhovne, svetovalne … Vse to ljudje potrebujemo za osebnostno rast. Tudi leposlovje, saj pripoveduje o življenju. V marsikateri osebi v pripovednem delu se lahko najdemo in tako nam lahko delo – roman ali kratka pripoved – pomaga rešiti kakšno osebno stisko ali najti pot naprej, ko se je kaj podrlo. Poezija nas lahko umiri, vzbudi v nas boljše razpoloženje, dvigne narodno zavest, samozavest …
Slovensko leposlovje je kakovostno
Slovensko leposlovje je kakovostno. To lahko trdim, ker sem kot avtorica serije šestih knjig z naslovom Slovenski književniki spoznala približno 480 slovenskih literatov od začetka slovenske pisane besede do tistih, ki so bili rojeni do vključno leta 1939: pesnic, pesnikov, pisateljic, pisateljev, dramatikov in dramatičark; poznam seveda tudi nekaj mlajših. Glede na moje osebnostne lastnosti in vrednostni sistem so naredili name vsak drugačen vtis, k vsakomur pa sem pristopila brez predsodkov in vnaprej izdelanega mnenja. Od vsakega avtorja sem prebrala vsaj kaj, od marsikoga tudi več, da sem si lahko naredila pravo predstavo o osebi, in prav zato lahko rečem, da je izvirno slovensko leposlovje kakovostno in nam lahko pomaga reševati težave tako na osebni kot na skupnostni ravni, nas razveseljuje, napolnjuje z optimizmom in po drugi strani osmišlja žalost pa še marsikaj bi lahko rekli.
Literarni večeri, petje, razstave …
Leposlovna dela se običajno predstavljajo na literarnih večerih. Včasih avtor dela ali več del pritegne veliko pozornosti in poslušalcev, spet drugič le nekaj. In se zgodi, da se pogovor ob knjigi zavleče – ne glede na število zbranih, pa še potem udeleženci ob odhodu rečejo: »Žal je lahko vsem, ki niso prišli.« To včasih obrodi sad in je na naslednjem literarnem večeru več obiskovalcev, včasih pa ne.
Najlepše pa je delati literarno-glasbene večere, ko govorjeno besedo obogati zapeta pesem ali instrumentalna glasba. Seveda je prav, da je oboje vsebinsko usklajeno. Pevske skupine rade sodelujejo na takih prireditvah. In jih je dosti v Sloveniji. Pravijo, da več kot drugod po svetu – saj veste: Trije Slovenci zbor. In prav je tako. Glasba zdravi, tako kot prav postavljena zapisana ali izgovorjena beseda. Marsikateri pevski zbor v prvi vrsti izvaja muzikoterapijo, torej zdravljenje z glasbo, zlasti če ima primernega zborovodjo oz. zborovodkinjo. Terapijo tako za pevce kot za njihove poslušalce.
Če pride zraven še primerna slika, imamo pa vse. Veliko kulturnih društev združuje pevske zbore, gledališke, literarne in likovne sekcije. S primernim vodstvom oziroma mentorstvom delujejo sebi in svoji okolici v zadovoljstvo in zdravje. Velikokrat smo že slišali, da lahko človek tudi s slikanjem izraža svoja čustva, razpoloženja, torej jih lahko tudi zdravi – tako pri sebi kot pri gledalcu. In tudi ko prirejajo razstave, ob odprtju marsikdaj nastopijo vsi: likovni umetniki, recitatorji in pevci.
Bogastvo umetniškega izražanja
Slovenci imamo v sebi zelo bogato kulturno-umetniško ustvarjalnost; vprašanje, če ima še kateri narod takšno. Ne mislim le na leposlovje, glasbo, ljubiteljsko gledališče in likovno umetnost, ampak tudi na različne načine ljudske ustvarjalnosti, ki se kaže v ročnih delih, izvirnih pekovskih izdelkih, edinstvenih cvetličnih aranžmajih, ki jih velikokrat lahko občudujemo tako v cerkvah kot na različnih prireditvah.
Vse to na poseben način povezuje dejstvo, da smo kulturo povzdignili na raven praznovanja.
Kaj naredimo ob praznovanju? Podarimo si kaj, pripravimo slovesen obed, odpravimo se na prireditev. Tudi za praznik kulture si lahko kaj podarimo: knjigo, sliko, nosilec z zvočnim ali filmskim zapisom. In s tem ko to kupimo, pokažemo, da nam ni vseeno za ustvarjalce in poustvarjalce. Tudi ti namreč morajo poravnavati življenjske stroške, kar se brez denarja ne da. Država sicer nekaj prispeva, ne more pa pokriti vsega, kar nastaja in kar je ljudem všeč, kar jim pomaga. Konec koncev: ustvarjalcu ali poustvarjalcu se tudi okrepi samozavest, če vidi, da je stvaritev ljudem všeč, da so zanjo pripravljeni plačati …
