V začetku leta 1943 so se partijski voditelji Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Franc Leskošek, Josip Vidmar in nekateri drugi v Vrhovnem plenumu prvič resneje soočili z vprašanjem enotnosti OF. Upali so na skorajšnjo zmago, kjer bi OF prevzela oblast kot enotna politična sila, brez sodelovanja z nekdanjimi slovenskimi meščanskimi strankami. Edvard Kardelj je na nevarnost sektaštva v OF opozoril že poleti 1942, med veliko italijansko roško ofenzivo (13. 7. – 3. 11. 1942).
Tedaj je prišlo do resnega nesoglasja s krščansko-socialistično skupino intelektualcev v OF, ki jo je vodil Edvard Kocbek, kjer so se pojavile nevarne tendence dela nekaterih krščanskih socialistov, ki so načrtovali ustanoviti lastno stranko znotraj OF. Težave so nastajale tudi z Nagodetovo skupino v OF, ki je imela svojega zastopnika v Vrhovnem plenumu. Na vse to je opozarjal Boris Kidrič na partijski konferenci na Rogu, kjer je poudaril, da lahko sektaštvo resno oslabi moč OF in vnese znake razkola tudi med ljudske množice.
Prelomna partijska konferenca na Rogu
Na sam dan začetka italijanske ofenzive (13. julija 1942), ki partizanov v roških gozdovih ni zdesetkala, pobila in v internacijo pa je izgnala veliko nedolžnih civilistov, je bila na Rogu konferenca zastopnikov KP in Kocbekovih krščanskih socialistov. Na seji se je Kardelj sprenevedal, kako nujen je za vsenarodno gibanje OF obstanek njenih glavnih, to je ustanovnih skupin. Lagal je, da KPS krščanskim socialistom priznava veliko in pomembno vlogo v slovenskem političnem in duhovnem življenju. To naj bi mogli maloštevilni Kocbekovi pristaši uresničiti z izražanjem revolucionarnega stališča, z jasnim zgodovinskim priznanjem in s čvrsto voljo do spremembe družbenega sistema. Kardelj je še »zablefiral«, da ne bodo dosegli zmage kot posamezne skupine, temveč kot trdna tovariška enota OF! V krščanskosocialistični skupini v OF so bile te Kardeljeve misli sprejete na znanje »z veseljem in polno pripravljenostjo za sodelovanje«.
Ni čudno, da so stari ljudje govorili, da je komunizem LAŽ
Na ta Kardeljev »labodji spev« je Edvard Kocbek naivno zapisal v svoj dnevnik: »Smo nazorska skupina, združujoča kristjane, ki sprejema marksistično-leninistično spoznanje o objektivnih zakonih družbenega razvoja in ki hočejo kot zvesti kristjani vključiti krščanstvo v novo družbo, pomagati izvesti slovensko narodno in družbeno revolucijo ter utemeljiti socializem tudi s svojim nazorom!«
S tem se seveda CK KPS ni strinjal. Partijski funkcionarji so bili namreč prepričani, da bi po morebitni vojaški zmagi in po uveljavitvi revolucionarne oblasti po vzoru boljševistične Rusije OF postala v celoti koalicija z demokratično reformirano, toda dejansko povampirjeno klerikalno stranko, ki bi reševala vse slovenske reakcionarne bankroterje iz predaprilske Jugoslavije leta 1941!
Zanimivo je, kako Spomenka Hribar v knjigi Dolomitska izjava opisuje partijske zakulisne igre v odnosu do Kocbeka in njegovih krščanskih socialistov. Takole piše:
»Ta ›dvojna‹ igra komunistov se je začela že ob samem začetku narodnoosvobodilnega bojevanja, ko je partija sveto zatrjevala, da ji ne gre za oblast, ampak za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorja, da naj se torej posamezne skupine nikar ne bojijo za svojo skupinsko avtonomijo, ker da je nihče ne ogroža in ne namerava ogrožati!«
Ni čudno, da so stari ljudje govorili, da je komunizem LAŽ, čeprav takrat nisem razumel pomena te besede.
Dolomitska izjava 28. februar 1943
Že 12. februarja 1943 se je IOOF naselil na Babni gori nad Dvorom v Polhograjskih dolomitih, kjer so takoj sklicali sestanek zastopnikov ustanovnih skupin v OF. Potem ko je partija Kocbeka »stisnila v kot«, je servilno zapisal, da je »samo partija prava in edina zgodovinska sila«. Vzgoja krščanskih socialistov se podredi IOOF, da jih enotno oblikuje, da se krščanski socialisti odrekajo samostojni organizaciji svojih aktivistov, krščansko-socialistična skupina pa obdrži samo nazorski značaj krščanske skupine! Kocbeku so partijci še očitali, da gre pri vsej tej separaciji krščanskih socialistov za izrazit poskus izkoriščanja vseljudskega gibanja OF za utrjevanje neke nezgrajene malomeščanske tendence.
Začetek konca demokratičnih procesov v takratni OF in popoln prevzem oblasti s strani KPS!
Tako je pod pritiskom Komunistične partije Slovenije (KPS) prišlo do Izjave treh ustanovnih skupin ali, po kraju nastanka, do Dolomitske izjave, katere končno besedilo je bilo sprejeto na seji IOOF 28. februarja 1943. KPS, slovensko sokolstvo in krščanskosocialistična skupina ugotavljajo, da je njihovo dosedanje sodelovanje omogočilo uspešen, v slovenski narodni zgodovini edinstven nacionalni odpor in da zahtevajo bodoče naloge slovenskega osvobodilnega boja njihovo še tesnejšo strnitev. Zato podajajo naslednjo izjavo (skrajšano):
1) OF KPS je enotna vseljudska politična in nacionalna organizacija slovenskega naroda, katero vodi njen Izvršni odbor.
2) Avantgardna vloga v NOB pripada KPS!
3) KPS, ki je zgrajena po političnih načelih ruskega boljševizma, ga širi, razvija in utrjuje vsepovsod na slovenskem ozemlju.
4) Druge ustanovne skupine OF (sokoli in krščanski socialisti) ne organizirajo samostojnih strank ali političnih organizacij in so istovetne s stremljenjem KPS.
5) Za KPS so izjavo podpisali: Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Franc Leskošek; za slovensko sokolstvo Jože Rus in Franjo Lubej; za krščanskosocialistično skupino: Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Marijan Brecelj.
Z izsiljeno izjavo so se odpovedali samostojnemu političnemu organiziranju in delovanju
Kasneje je bila izjava potrjena še na zboru aktivistov OF 27. aprila 1943 na Pugledu. Krščanski socialisti pod vodstvom Edvarda Kocbeka in sokoli so s podpisom izsiljene izjave priznali vodilno vlogo KPS na političnem in vojaškem področju (NOB) v Sloveniji. Tako so se odpovedali samostojnemu političnemu organiziranju in delovanju do konca vojne in tudi v povojnem obdobju, vse do plebiscitarne odločitve večine Slovencev o samostojni Sloveniji in uvedbe demokracije 23. decembra 1990.
Obstaja utemeljen sum, da je bila Dolomitska izjava iniciirana s strani Črnogorca Arse Jovanovića, ki je bil novembra 1942 še vedno v Sloveniji in je Titu poročal o dinamiki razvoja slovenskega osvobodilnega boja. Jovanović je namreč odločno nasprotoval koaliciji slovenskih komunistov z meščanskimi strankami (Kocbek). Po vojni je postal Arso Jovanović načelnik generalštaba JLA. Ker tudi na prigovarjanje Tita ni prenehal javno podpirati Stalina in njegove Resolucije Informbiroja (1948–1952), so ga na generalštabu v Beogradu ustrelili. Njegovo truplo so prepeljali na jugoslovansko-romunsko mejo pri Vršcu. Razglasili so, da je hotel pobegniti k Rusom, zato so ga jugoslovanski graničarji ustrelili.
Viri: Metod Mikuž: Pregled zgodovine NOB (1961), Spomenka Hribar: Dolomitska izjava (1991), revija Rast 2005, fotografije so s spleta
