Odstop vlade g. Marjana Šarca je že zgodovina. Mož, ki je vodenje vlade Republike Slovenije neverjetno podcenjeval, sebe pa v nasprotni smeri najmanj enako precenjeval, se je z odstopom zaplaniral. Vse gre bolj ali manj drugače, kot je pričakoval in načrtoval. Iz samooklicanega rešitelja, kar naj bi postal na novih volitvah, se spreminja v tragičnega klovna, ki tudi to kmalu ne bo več. Slej kot prej bo deležen samo še pomilovalnega usmiljenja. Kaj takega človek ne sme privoščiti niti sovražniku, kaj šele človeku, ki naj bi utelešal vodenje države, ki je največji dosežek Slovencev v zgodovini.
Najtežje je v življenju določiti mesto sam sebi. Ljudje smo nagnjeni k samoprecenjevanju ali samoponiževanju. Nič od tega ni dobro. Vsekakor pa velike ljudi presojamo po njihovi iskreni osebni skromnosti. Opravljeno delo, ne pa širjenje lastne samopodobe je tisto, kar posamezniku določa mesto v zgodovinskem spominu.
Šarec pozabil na načelo »Ko se vzpenjaš misli, kako boš sestopal!«
Ni enostavno sestopati, najbolj slaboumno pa je razgaliti svojo človeško bedo. Da o krivdi, še zlasti če gre za lastno napako, niti ne govorimo.
Marjana Šarca niso zrušili njegovi uradni nasprotniki. Še najmanj krivde za svojo osebno in politično karierno tragedijo lahko pripiše, kljub neskončnemu sovraštvu in preziru, Janezu Janši. Nikoli se ni ta do njega tako zaničljivo obnašal kot njegovi koalicijski parterji na čelu z mag. Židanom. Nasploh pa izkazovanje takih čustev ni značilno za politiko in politika v demokraciji, ampak totalitarizmu, kjer je boj najbolj za oblast, ne dobrobit države in državljanov, neusmiljen in krvav. Fašizem, nacizem in komunizem nudijo za to številne primere. Znane so izjave naših dahaucev in informbirojevcev, da je bilo to, kar so preživeli v okupatorskih zaporih in taboriščih otroški vrtec proti temu, kar so z njimi počenjali njihovi »tovariši«.
Nastopi nekdanjega predsednika vlade v javnosti so bili vselej vprašljivi. Ljudske domislice, ki jih je običajno stresal, že dolgo niso bile več zabavne, še manj duhovite. Načenjale so že vprašanje njegove opravilne sposobnosti. V času po odstopu, ko se očitno ne more več kontrolirati, nastopa kot najbolj primitivni vzpodbujevalec nestrpnosti in sovraštva. Hujskač! Zgubil je osebno čast in ponos.
Šarec v poldrugem letu vladanja ni zmogel niti trohice državniškega obnašanja
Najbolj je to izkazoval v odnosu do predsednika države, do katerega se je vedno obnašal žaljivo in poniževalno. Lahko si misli kar si če o njem, toda državni suveren je nekaj popolnoma drugega kot prvi minister. Že s tem je nakazoval na svoje politične botre, ki Boruta Pahorja odkrito sovražijo. Pri večini njih je to, in še kako, povezano tudi z jugonostalgjo in prezirom demokracije, ki je antiteza komunističnega totalitarizma. In slovenski komunizem je bil najbolj stalinističen.
Šarec ni mogel skriti svojega prezira do demokracije
Že dejstvo, da ni bil pripravljen spoštovati in upoštevati zmagovalca parlamentarnih volitev, je dovolj zgovorna. Ni problem v tem, da z njim ni hotel v koalicijo, ampak je težava v tem, da se je postavil na čelo nestrpnosti, čustev, ne pa argumentov, ki v demokraciji edini tehtajo. Stalinovi in Hitlerjevi brki ter Mussolinijeva pleša so mu očitno bili bližnje politično orodje, kot pa duhovitosti nekega Churchilla ali pa danes že pozabljenega bavarskega Straussa, ki opredeljujeo velike politike. Celo Šarčevi zagovorniki so kot njegovo največjo napako naštevali nagnjenost k avtokraciji in celo diktaturi. Želje, da bi bil vodja, zato je odstopil v pričakovanju voditeljskega mandata, so bile zastrašujoče. V tem kontekstu je stalno žaljenje opozicije le kolateralna škoda nečesa, kar z demokratično politiko nima zveze. Za njegovo »formo mentis« bi bila odsotnost tega nekaj povsem nemogočega in nelogičnega.
S svojim obnašanjem je prepričljivo kazal na strice iz ozadja
Z gospodom Šarcem se lahko popolnoma strinjamo v obsojanju tistih, ki so njegovo vprašljivo opravilno sposobnost utemeljevali z najzgodnejšim otroštvom. Sam sem za to zvedel že pred izvolitvijo iz vrst najmočnejše stranke njegove kasnejše koalicije. Revež ni dojel, kje ima najhujše nasprotnike in sovražnike. Prezirali in sovražili so ga. Tudi za to, ker je bil kot »novi obraz« brez identitete, hrbtenice, lastnega jaza … Bolj se je teh očitkov otepal, bolj jih je potrjeval. Toliko neumnosti, kot jih je on nakvasil na partizanskih proslavah, ni sposoben niti bivši polkovnik, nesojeni jugogeneral, ki razlaga, da bi bili še danes pod italijansko okupacijo, če ne bi bilo partizanov. Ti in njihova garda bi ga morali zaradi takih neumnosti zapreti ali pa vsaj utišati. Očitno se niti sami več ne cenijo in iščejo simpatije preko vzpodbujanja usmiljenja do človeške neumnosti in nebogljenosti, politične in ideološke dementnosti. Prav s tem obnašanjem najbolj prepričljivo kaže na strice iz ozadja, ki so ga vzpostavili za eno poletje.
Gospod Šarec je z nenadnim odstopom izigral tako svoje strankarske tovariše kot člane vladne pozicije, ki ji je predsedoval. Namesto, da bi videl v njih svoje orodje, moč, prijatelje in sodelavce, čeprav le politične, jim je pokazal prezir in zaničevanje. Tako se ne dela niti z otroki, kaj šele s sodelavci.
Madžari bodo pozabili na Šarca, ne pa slovensko politiko
Če smo doslej govorili o notranjepolitičnih dimenzijah, ki običajno tujine ne zanimajo, pa je strašljiv njegov odnos do Madžarov. Njihov predsednik Orban je bil izvoljen z večino, o kateri slovenski predsednik vlade še sanjati ne more. Predstavlja velik del Madžarov. Žalitve na njegov račun so tudi žalitve njegovih volivcev. Teh in takih si odgovorni predsednik vlade že zaradi slovenske prihodnosti ne more in ne sme privoščiti. Ponižuje slovensko državo in njene državljane. Gnoj, ki ga zliva na njih, dejansko osmrajuje predvsem nas. Madžari bodo pozabili na Šarca, ne pa slovensko politiko.
Vlada v odstopu opravlja lahko le tekoče posle. Pod to ne moremo razumeti poglabljanja sovraštva med lastnimi državljani in državnimi sosedi. Filozofija: »Za menoj potop« je lahko le njegova osebna zadeva, ne sme pa je vsiljevati državi. Očitno ne zmore minimalne odgovornosti in samokontrole. Vsekakor bi moral Svet za nacionalno varnost temeljito razmisliti in ukrepati ob takem odnosu do slovenske države. Navzven in navznoter!
