Nedavno se mi je dvignil krvni tlak, postalo mi je slabo in zagrabila me je sveta jeza. Čeprav imam odličen kardiovaskularni sistem, odpornost sem podedoval po Magajnovem rodu s Krasa, se mi je to zgodilo, ko sem nedavno gledal televizijsko oddajo Tarča na prvem programu TV Slovenija. Namreč, gosti, ki jih je voditeljica Erika uspela privabiti v studio, so se pogovarjali o sumljivem vohunjenju za poslanci. Med drugim smo lahko slišali tudi izjave generalne direktorice policije Tatjane Bobnar. In ravno zaradi njenih izjav se mi je krvni tlak dvignil na najvišjo raven.
Kaj me je tako vzemirilo?
Sedanja direktorica policije in njeni predhodniki so bili o mojem odmevnem primeru seznanjeni z vsemi sumi o nepravilnostih pri delu policije. O joj, kmalu bo deset let! Tretjega novembra 2010 zgodaj zjutraj, še v ostro mrzlih nočnih zimskih urah, so potrkali na naša domača vrata. Zasegli so nam vse računalnike, vseh družinskih članov.
Ves postopek sem si skrbno beležil. Po šolsko natančno in dokumentirano. Nabral se je dolg seznam dvanajstih spornih zadev.
Generalna direktorica in njeni predhodniki niso znali ali hoteli odgovoriti na preprosto vprašanje, zakaj so rabili skoraj leto in pol, da so na obvestilo tujega varnostnega organa začeli ukrepati. To pa je pravzaprav jedro aktualne teme, o kateri govorimo te dni. To je pravzaprav tudi razlog, da se vam, spoštovani bralci, spet oglašam.
Sprašujemo se, ali so se in se še na policiji zbirajo obremenjujoče zadeve o posameznikih, ki se hranijo »na zalogo« in aktivirajo ob ”pravem času”. Zdi se mi to vprašanje pomembno, saj v javnosti nekdo ustvarja prepričanje, da se z vohunjenjem ukvarjajo zasebne detektivske agencije ali celo politične stranke. Tako so lahko nepoučeni poslušalci lahko razumeli pogovore med prisotnimi v omenjeni Tarči.
Poglejmo na kratko, kako so se dogodki, ki so spremenili moje življenja, odvijali pred desetimi leti. Na policiji prejmejo enega od pogostih obvestil tujega varnostnega organa. Zadeva stoji v predalu. Po tem dolgem časovnem zamiku panika: poziv dežurnemu preiskovalnemu sodniku za odobritev nujne in hitre hišne preiskave. To je nekako tako, kot če bi občan prijavil krajo avtomobila pred nakupovalnim centrom. Na policiji bi si nekaj zapisali, dali zadevo v predal, kar se običajno v takih primerih tudi zgodi. Po letu in pol pa pridrveli pred ta isti nakupovalni center, zastražili celotno parkirišče, forenziki pa bi iskali sledove gum in druge dokaze o ukradenem avtomobilu. Čeprav je vsem jasno, da avtomobila na parkirišču že dolgoo ni več.
Kdor ima medije ima oblast, kdor TV pa nadoblast
Ja, ta datum aktivacije mojega je bil res zanimiv. Začel se je odvijati v času, ko sem najavil umik iz poslanske skupine Socialnih demokratov. Takrat sem tudi objavil, da ne bom glasoval za zakon o RTV. Zakon je bil, bolj kot prenovi, v prvi vrsti namenjen menjavi vodilnih ljudi v javnem zavodu. Vojna za medije je potekala takrat in poteka še danes – vpleteni ne izbirajo sredstev. Zadnja leta je to občutil tudi Državljan K (Vili Kovačič), ki je zapisal: ”Kdor ima medije ima oblast, kdor TV pa nadoblast.”
Najhuje pri vsej tej preiskovalni burleski pa je sledeče: Zatajile so vse nadzorne instance sistema. Čeprav ta primer po vsebini nima nič z zloglasno afero Iran-gate, pa je ravno glede tega identičen.
O moji zadevi sem obvestil vodstvo policije, ki sem jim predlagal interni nadzor. Sledilo je obvestilo Direktoratu za nadzor nad policijo in druge varnostne naloge. Zaradi potvarjanja dokumentov je bilo obveščeno tudi javno tožilstvo. Da, celo to! Če bi na policiji korektno prevedli obvestilo tujega varnostnega organa, hišne preiskave sploh ne bi smelo biti. Sliko dekleta v hlačah z razgaljenim oprsjem, naj bi nekdo sicer res poizkušal prenesti. Vendar, tako je zapisano v originalnem dokumentu, do tega ni prišlo. Šest mesecev so torej fizično brskali po naših datotekah, iskali nekaj česar pravzaprav sploh nikoli ni bilo.
Ko jagenjčki obmolknejo
Torej od vseh dvanajstih zadev, ki sem jih jim predstavil, so se »nadzorniki« omejili na iskanje krivcev za izginotje računalnikov in vseh forenzičnih kopij. Naj vas ne utrujam še z nekimi abstraktnimi odgovori, ki niso imeli nič s konkretnim. Tega se pa res ni dalo zanikati. Merodajne nadzorne instance so se torej »branile z molkom«. O opustitvi njihovih dolžnih ravnanj sem obvestil predstojnike – ministre, ki so se v desetih letih moje kalvarije zamenjali na položaju. Ukrepov ni bilo.
Sicer pa, kaj bi se čudili. Imamo pač tak sistem imenovanja nadzornih organov. Človek dobi občutek, da so vsi v »sorodu«, da nadzorujejo sami sebe.
Morda se po vsem, kar sem izkusil, kaže edino še ena sama možnost, da se obrnem opozicijski nadzor v parlamentu. Mislim celo, da je sedaj pravi čas, da se nanje obrnem. Sicer pa bo tole moje pisanje bolj dejanje brezupa. Zopet pomislim na Irangate. Bi resna presoja primera pokazala na odgovorne, ki so bili le preveč visoko? Od tod ta srhljivi molk? Kar sama od sebe pride asociacija na film, ki so ga posneli po noveli Thomasa Harrisa: The Silence of the Lambs – Ko jagenjčki obmolknejo.
