V državah, ki so nekoč ležale za železno zaveso, so v zadnjih dveh desetletjih postavili številne pomnike, ustanovili inštitute in odprli muzeje, ki prikazujejo zločine komunističnih režimov; Muzej terorja v Budimpešti, Muzej komunizma v Pragi, Muzej o življenju pod komunizmom v Varšavi in mnoge druge.
V Sloveniji imamo muzeje komunizma na prostem
Pa pri nas? Slovenija ostaja edina evropska država, ki ima muzeje komunizma kar na prostem, ”in situ” Vsi parki in ulice so polni napisov, kipov in drugih ostankov komunistične dobe. Če ne bi Janševa vlada leta 2008 ustanovila Študijskega centra za narodno spravo, bi bila Slovenija edina evropska država brez strokovne državne ustanove, posvečene zločinom komunističnega totalitarizma. In še ta majhna ustanova je trn v peti častilcem starega režima.
Ampak resnica bo prej ali slej našla pot do njenih iskalcev. Pred kratkim sem na ljubljanskih ulicah opazil plakate, ki vabijo k obisku skrivnih prostorov, ki so jih odkrili med prenovo hotela Jama v Postojni. Gre za 4 prostore, ki niso vrisani na stavbnih načrtih, iz njih pa je Udba lahko izvajala prisluhe na območju Primorske oziroma je prisluškovala pomembnim gostom hotela. Direktor družbe Postojnska jama Marjan Batagelj, avtorji razstave in vodiči so bili pri predstavitvi najdbe zelo skopi z besedami, vodiči pa so prepustili interpretacijo in sodbo o odkritem svetu obiskovalcem.
Čestitke Batageljevi ekipi za korajžo
Ta pristop je lahko problematičen, saj utrjuje tezo o več resnicah. Vsak si namreč lahko – ne glede na svoje strokovne kompetence – ustvari lastno interpretacijo stvarnosti. Po drugi strani pa razumem tudi avtorje projekta; ni enostavno govoriti resnico o nekem času po tem, ko je Udba uničila skoraj vso obremenilno gradivo in so njeni aparatčiki ohranili vpliv v državnih strukturah, medijih, lokalnem okolju … Zato čestitam Batageljevi ekipi za korajžo in odprtje tabuiziranih tem naše polpretekle zgodovine.
Batageljevo ekipo, ki reklamira obisk prostorov, zagotovo poleg odkrivanja resnice vodijo tudi poslovni vzgibi. Ljubljana podobnega projekta po mojem mnenju ni sposobna izpeljati. Pa četudi bi – zgolj hipotetično – tak projekt prinesel milijonski dobiček. Pa ni problem v tem, da ne bi bilo primernih lokacij. Glavno mesto ima skrivne zaporniške celice v kleteh na Beethovnovi 3, vojaške zapore na Metelkovi. Na voljo imajo tudi prostore za prisluškovanje pod ljubljanskim gradom, ki bi bili že sami po sebi prava vaba za turiste. Povsem primerljivo s tistimi v Postojni.
Zakaj podobnega projekta v Ljubljani ni pričakovati? Iz istega razloga, zaradi katerega pobiti Romi ne morejo dobiti svojega groba na Žalah. Nevarno je, da bi se obiskovalci pričeli spraševati, kdo je prisluškoval, izsiljeval, pobijal …
”Mesto heroj” si resnice o pridobitvah revolucije preprosto ne more privoščiti. Iste resnice si ne morejo in nočejo privoščiti tudi mnoga druga slovenska mesta, vasi, družine in posamezniki …