“Varuhi revolucionarnih skrivnosti” in “zločinska preteklost” Franceta Balantiča

France Balantič še vedno vznemirja »varuhe revolucionarnih skrivnosti«, ki še vedno raziskujejo njegovo »zločinsko preteklost«. Seveda novodobni raziskovalci Balantičevih grehov izpadejo  naivno in skrajno amaterski, če jih primerjamo z delavci Službe državne varnosti (SDV) – politične policije, bolj znane kot Udba. SDV, ki je pogosto znala pojasniti tudi dogodke, ki se nikoli niso zgodili, pa pri Balantiču ni ničesar, kar bi umazalo pesnikovo nežno dušo.

O obstoju obsežne raziskave o preteklosti Franceta Balantiča priča več dokumentov, ki so nastali v okviru Službe državne varnosti. Ta je bila, kot je splošno znano, pod neposrednim vodstvom Komunistične partije Slovenije (kasneje Zveze komunistov Slovenije). Najbolj poveden je dokument, ki je naslovljen kot INFORMACIJA: BALANTIČ FRANC – podatki o preteklosti, podpisal pa ga je Silvo Gorenc, takratni pomočnik republiškega sekretarja za notranje zadeve. V njem lahko preberemo, da »preverka o delovanju Balantiča v Grahovem ni dala verodostojnih podatkov«, v nadaljevanju pa se celo postavlja vprašanje, ali Balantičevo ravnanje v enem od raziskanih premerov morda celo pomeni, »da je bil kot domobranec še vedno naklonjen ali pa vsaj strpen do NOB«.

Sprašujemo se, kdaj se bodo v demokraciji posamezniki, ki se imajo za ‘varuhe najbolj mračnih skrivnosti revolucije’, navadili na demokracijo in sprejeli tudi odločitve, ki niso povsem po njihovi volji, sprejete pa so bile po demokratični poti.

Očitno bo sprava možna, ko bo uveljavljen demokratičen politični sistem, v katerem bodo zagotovljene človekove pravice prav za vse državljane, žive in mrtve.

France Pibernik[1. Pibernik, France. 2008. Monografije k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev; knj. 9: France Balantič: Življenjska in pesniška pot 1921-1943; Literarna usoda po letu 1945. Maribor. Litera.], raziskovalec Franceta Balantiča, piše (2008, 398), da je Balantič »/…/ kot družbeni problem eskaliral 1959, zadevo pa je povzročil posredno izid Slodnjakove Geschichte der slownischen Literatur v Berlinu (1958)«. Po Pibernikovem mnenju (prav tam) je Slodnjak s tem pesnika, ki je bil v domovini prepovedan, internacionaliziral. V totalitarnem sistemu postane družbeni problem predmet obdelave tajne politične policije, ki je začela »/…/ sistematično nadzirati vse, kar se je dogajalo v zvezi mrtvim pesnikom«.

V nadaljevanju predstavljamo popis zapisov, ki jih je tajna policija naredila v povezavi s Francetom Balantičem (Pibernik 2008):

1. Problem DMB pesnika Franceta Balantiča in poskus njegove rehabilitacije. Marec 1959. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

2. Podatki za Franceta Balantiča, Ljubljana, 17. 4. 1964. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

3. France Balantič – podatki, Ljubljana, 28. 5. 1966. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

4. Balantič Franc, poizvedovanja, 7. 2. 1966. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

5. Socialistična Republika Slovenija, Republiški sekretariat za notranje zadeve, Ljubljana: Zabeležka o razgovoru 28. 1. 1967. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.

Navajamo citat iz dokumenta pod točko 3 (Pibernik 2008, 408), ki opisuje, kako so organi tajne policije v Grahovem in okolici preverjali Balantičevo vojaško vedenje in morebitno njegovo sodelovanje pri izvajanju nasilja:

»Delovanje belogardista in domobranca Franca Balantiča smo preverili na terenu v Grahovem. Konkretnih podatkov, da bi sodeloval pri mučenju ali umorih, ni.«

Zanimiv, tudi za razumevanje današnjega trenutka je zapis pogovora med Silvom Gorencem, takratnim pomočnikom republiškega sekretarja za notranje zadeve, in Marjanom Javornikom, predsednikom komisije za idejno-politična in kulturno-prosvetna vprašanja pri glavnem odboru SZDL (Pibernik 2008, 411–412). Izpostavljamo Gorenčevo uradno stališče Službe državne varnosti, ki je dala vse razpoložljive podatke o Francetu Balantiču, vendar se ni opredelila niti ni imela stališča do izdaje pesniške zbirke, ki je takrat razburjala partijski vrh, saj je to po mnenju tajne policije »/…/ vsekakor stvar politične presoje odgovornih političnih faktorjev«.

Zdi se, da je navedeno stališče Službe državne varnosti iz davnega leta 1967 ključno tudi za današnje odločitve. Prepričani smo lahko, da je bilo delo sodelavcev tajne policije v tistem času poglobljeno in natančno ter tudi politično motivirano. Vedeti moramo, da so bili uslužbenci Službe državne varnosti lahko samo idejno-politično preverjeni kadri – komunisti, torej ne obstaja niti kančka dvoma, da bi naročeno delo opravili površno, da bi karkoli spregledali in/ali celo namerno zamolčali. Izjava Gorenca, vodje tajne policije, potrjujejo izjemno zvestobo in podrejenost najvišjemu partijskemu vrhu, ki je edino bilo pristojno odločati o političnih zadevah.

V času, ko je nastajala Pibernikova knjiga, še ni bil dostopen dokument [2. Socialistična Republika Slovenija, Republiški sekretariat za notranje zadeve, Ljubljana: Informacija o zadevi: Balantič Franc – podatki o preteklosti. 11. 2. 1967. Arhiv RS, II (bivši arhiv sekretariata za notranje zadeve), Ljubljana.], podpisal ga je Silvo Gorenc, ki na kratko povzema vse podatke o Francetu Balantiču. Dokument tajne policije je bil oblikovan nekaj dni po razgovoru med Silvom Gorencem in Marjanom Javornikom. Kot je bilo zapisano v zabeležki o tem razgovoru, »/…/ služba državne varnosti kasneje ni več obravnavala tega vprašanja, niti ni nikoli vplivala na to zadevo ki mu je bilo sporočeno« (Pibernik 2008, 412).

Seveda si želimo, da zapisano sprejme tudi predsednik ZZB NOB Marijan Križman, ki se je podpisal pod najnovejšo izjavo, objavljeno na uradni spletni strani veteranskega združenja. Če pa še vedno verjame razpihovalcem narodnega sovraštva, naj Križman sprejme vsaj misli Mitje Ribičiča, ki je 12. plenumu kulturnih delavcev OF v Dolenjskih Toplicah 16. 11. 1982 povedal:

»/…/ Balantič ni bil nikakršen pesniški izpovedovalec klerofošističnega mračnjaštva, saj ni zmogel niti enega verza v čast in slavi propadajočega sveta. Bil je velik talent, vendar utesnjen zaradi osebne stiske, obupa in in brezizhodnosti« (Pibernik 2008, 439–440).

Prav tako pa ne smete, spoštovani g. Križman, prezreti besed nekdanjega predsednika RS dr. Danila Türka, ki je  19. novembra 2008 v pismu direktorici kamniške knjižnice med drugim napisal:
 
»France Balantič je v naših mislih zatoker je njegova poezija kljubovala vsem nasprotnikomZ nami je tudi zatoker so njegove pesmi  dobre  in primerne za današnji čas. Zato,  ker sodi v krog naših najboljših pesnikov in ker nas opozarja na nesmisle preteklosti, na vojne grozote in dogodkeki mlademu Balantičevemu umu niso dale priložnostida bi se razvil in izrazil v celoti.«

Prvič objavljeno na spletni strani Društva Demos na Kamniškem, kjer so zbrani številni zapisi, povezani s Francetom Balantičem.