Minilo je sto let od dne, ko se je rodil moj brat France Balantič. Le dvajset let je okušal življenje. V pomladnem dežju je bil muževna steblika. Njegovi dnevi so kipeli čez rob. Bili so polni iskanja, napajali so se v čisti studenčnici želja, iz katerih je vzkalil prečuden cvet preroške in mistične poezije. Slovenska beseda je v njej neskončno lepa in čista.
Pel Ti bom tam, Ti večna Lepota. France Balantič
Pred menoj se je odprla preteklost. V bratovih pesmih je njena podoba. V njih je njegovo razgaljeno srce, njegovo otroštvo, mladost – življenje in smrt … Stoto obletnico njegovega rojstva, ko se ji bližam tudi sama – priznam, čutim kot bližnjo smrt, prozorno podobo utripajočega vrta in »v večeru rdečem slutim belo vas, kjer bom otrok …« z njim, ki »v poletnih ognjih molil je Boga (…) in Bog besede je spoznal …«
V meni je v polni luči oživela bratova pesniška beseda, v njej sem spoznala njegovo živo človeško in duhovno podobo
Med nebom, zemljo sem pojoč ovčar, ujel v srce sem plodnosti požar in luči vseh studencev mi pojejo … O naj iz mene vdre življenja moč, privri svetloba, belec dirjajoč …«
Privri svetloba, luč vseh studencev, da bom mogla razpreti dlan, kjer čutim minula leta. Drugo za drugim so se zgostila v kepo sanj. To je moj zaklad.
»O, kakšni prsti so življenje stkali?« blodim v mislih. Kličem k soncu, ki ga v bratovih pesmih največkrat prekrivajo oblaki.
Iz istega doma, istih staršev sem otrok, ista mati me je božala in imela v naročju, z istim srcem je skrbela in ljubila svoje tri otroke, sina in dve hčerki. Sin je bil kot otrok radoživ, radoveden, čudil se je vsakemu dnevu, ki je v njem razbohotil domišljijo in željo spoznati vse njegove skrivnosti …
V bregu nad hišo pod Starim gradom je med travo lovil metulje. Vsakega, ki ga je ujel v mrežo, je občudoval. V pisani druščini metuljev je začutil lepoto življenja in njegov vznemirljivi dih. Bil je otrok. V njem se je prebujala mladost. Vedel je, da starši s trdim delom in težkimi skrbmi preživljajo svojo družino.
Med čermi stoletja me vodi Francetova pesniška beseda. Želim se mu približati kot sestra.
Če ne bi bilo pesmi, bi se izgubila v iskanju bratove bližine
Brata Franceta Balantiča ni več (strašna je bila njegova smrt v ognju), ni več sestre Minke …, smo še jaz in bratove pesmi. Besedo za besedo, verz za verzom pletem v venec, v mislih ga spletam in razpletam. Moč besed me užeja, na nogah čutim vso njihovo toplino in v srcu iskrečo svetlobo daljnih spominov.
Fantič iz predmestja starodavnega Kamnika, mesta pod Kamniškimi planinami, je zgodaj duhovno dozorel. Da je hodil v ljubljanske šole, je njegovo željo izpolnila mati. Spoznala je, da je v njem močan duhovni svet, ki se hoče širiti in uresničiti svoj življenjski cilj. V sebi je nosil dar življenja s prstjo, svetlobo in Bogom – Stvarnikom.
Iz ilovice, ki jo jug sprosti v bučečih psalmih predpomladi, si zgnetel me. Svetloba me teži bolj ko čebele, ki šume na bradi. Prst in svetloba! In Božje roke! Iz tega je življenja dar.
Skrivnostne podobe življenja so odsev predvojnega časa, druge svetovne vojne, revolucije, bratomorne vojne
Skrivnostne podobe življenja razkrivajo duhovnost mladega pesnika: iskanje krvi, sla po življenju, blazni vrisk življenja; v razkošje življenja pa je vedno vdrla bolest, slutnja smrti … Te podobe so odsev predvojnega časa, druge svetovne vojne, revolucije, bratomorne vojne. Pesnik je videl naprej, kar je preroško napovedal med izpovedjo ljubezni do dekleta, do zemlje, do doma in domovine. V tej simboliki je njegova moč. Domača prst je bila zanj zdravilo, potapljanje v vonjave dobrotne zemlje, v smolo borov in brinovo kadilo je polnilo njegovo dušo.
Izgnanstvo, taborišče Gonars, krvava vojna … so potrditev pesnikove slutnje. Njegovi dnevi so postajali trpki, težko je iztrgal iz sebe vse lepo in dobro.
Življenje je udarilo ob kamen in zagorelo v divji blodni plamen. V spoznanju težkem blazen sem postal. Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza, nihče strdelih curkov ne prestreza, kako so težke jagode prevar.
»In spet sem vitki vrč za Božjo kri.« Priti do spoznanja, ki zori globoko v duši do konca, more le, komur je dana milost v zorenju neskončne vdanosti sprejemanja novega življenja z Bogom v zemlji in krvi.
Ne bom se vrnil v naročje koč, dokler še kolesnice zrem med poljem, zdaj ob žerjavici sedim pojoč.
Ne morem se otresti »nečistega časa«, ko je pesnik tožil, da mu je Gospod oprtal »pretežak življenja koš«.
Vse dneve si zvrstil v žalostne rajde, tam daleč, tam v zgodnjem jutru pa sanja mladost, ki zdaj za srce besed več ne najde, joj, kakšen, kakšen je čas, ki sem mu gost!
In videl je mater stati pod križem, grčave dlani poklanja Bogu, kakor meni nekdaj kruha krajec. Prehudo je, mati, naj ogrnem tvoj spomin s te žalne pesmi plačem, oj, ne vabi me, nikar me, mati!
France Balantič je spoznal, da se edino v Bogu umiri; v smrti je iskal lepoto, njen najgloblji smisel je našel v krščanstvu
Pesniku življenje ni prizanašalo, iz srca je moral iztrgati mladost z njenim kipenjem, spoznal je, da edino v Bogu najde tisto zadnje, najgloblje, ker le pri Njem se vse umiri. Odprl se mu je nov svet, bogat v svoji Lepoti.
Bogat sem kakor tihi glas piščali, v srce cedi se divjih panjev strd, moj zlati dan široko je odprt …
Slišim »tihi glas piščali«, vidim na široko odprt njegov »zlati dan« in čutim »strd divjih panjev« … Bratovo pesniško sporočilo me je pripeljalo do njegove doživetosti bivanja, njegove težke slutnje. V smrti išče lepoto. Njen najgloblji smisel najde v krščanstvu. Pesnik more tudi neizrekljivo upesniti v pesniški podobi z Božjo navzočnostjo. Skrivnostna moč bratove poezije je v tihem glasu piščali je mistična in resnična obenem.
Vsi prsti trepetajo na piščali, glasovi tiho božajo roko, tako rad segel bi v globoko dno, kjer brez glasov so bratje obležali.
.»Spomini …« Znašla sem se na »poti brez konca«.
Reci mi, mati, besedo, besedo v slovo, vidiš me zadnjikrat, mene več k tebi ne bo.
Iz njegovega iskanja je vzklil cvet preroške in mistične poezije
Minilo je sto let od rojstva mojega brata Franceta. Le dvajset let je okušal življenje. V pomladnem dežju je France Balantič bil muževna steblika. Njegovi dnevi so kipeli čez rob. Bili so polni iskanja, napajali so se v čisti studenčnici želja, iz katerih je vzkalil prečuden cvet preroške in mistične poezije. Slovenska beseda je v njej neskončno lepa in čista.
Gospod, podaril si mi odpuščanje … Kot cvet razgrnil predte sem molčanje, moj strah pod Tvojim plaščem je minil … In moja pesem v plamen se spreminja …
Našla sem svojega brata Franceta. V najčistejši slovenski besedi in tam, kjer je večna Lepota.