Med 13. in 15. februarjem 1952 je v Sloveniji neprenehoma snežilo tri dni in tri noči. Največ snega, več kot dva (2) metra, je zapadlo na Tolminskem in v Planici. Snežni zameti pa so bili ponekod visoki do osem (8) metrov. Takrat je zapadlo snega: v Ljubljani 146 cm, v Mariboru 88 cm, v Postojni 94 cm … Povsod je sneg padel že na podlago okoli 50 cm. Snežna ujma je popolnoma ohromila avtobusni in vlakovni promet, prekinjene so bile številne telefonske linije, cela področja Slovenije pa so bila odrezana od sveta in brez električne energije. Tudi slovitemu Orient ekspresu se ni uspelo prebiti do Ljubljane.
Zaradi debele snežne odeje so se tudi ljubljanski tramvaji popolnoma ustavili. Oddelek za komunalne zadeve pri takratnem Mestnem ljudskem odboru z dvajsetimi plugi in dvema buldožerjema Ljubljančanom ni mogel kaj dosti olajšati snežne tegobe. Na pomoč so prišli tudi vojaki JLA in številni kmetje iz okolice Ljubljane. Ti so z lopatami nalagali sneg na konjske vprege in ga na Tromostovju metali v Ljubljanico. Sledilo je pomanjkanje živil in premoga za ogrevanje, mleko pa so lahko prejele samo matere z dojenčki. V odročne vasi, ki so še nekaj tednov ostale odrezane od sveta, so hrano in zdravila odmetavali z vojaškimi letali, ki so vzletavala z zagrebškega letališča.
Leta 1952 zaradi snega umrlo 31 ljudi
Po nekaj dneh snežne ujme je 18. februarja 1952 takratna vlada LR Slovenije pod vodstvom Mihe Marinka izdala uredbo o mobilizaciji delovne sile za odstranitev posledic izrednih in obilnih snežnih padavin za varnost ljudi ter prometa in za narodno gospodarstvo sploh. To je zelo razkačilo maršala Tita v Beogradu, ki je Miho Marinka oštel, češ da lahko mobilizacijo razglasi samo on. Železniški promet je bil na vseh progah vzpostavljen šele po dveh tednih, to je 26. februarja. Dober teden po prenehanju sneženja pa se je pokazala slika katastrofalnih razmer; ob velikanski materialni škodi je zaradi snega umrlo 31 ljudi, 16 pa jih je bilo huje poškodovanih.
Viri: Wikipedija in Demokracija, fotografije so s spleta
