Marjan Šarec, diplomirani dramski igralec, sicer pa komik, je svojo vlogo odigral. Žal ni bilo tako kot v gledališču. Sam je moral spustiti zastor in nihče mu ni aplavdiral. Kaj šele klical pred zaveso! Klovn je svojo nalogo opravil in ostal sam. Nihče ga ne pogreša, nihče si ne želi njegovega povratka. Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi.
Izvolitev, ki jo je omogočila mešana koalicija, je za Janšo velik osebni uspeh in pomeni zanj in za SDS tudi prihod iz političnega predpekla zadnjih let. Mandat za novega predsednika vlade sicer ni tako trden kot leta 2004, ko si ga je priboril s suvereno relativno zmago na volitvah, a je precej močnejši kot leta 2012, ko je vlado sestavil kot nepričakovan volilni osmoljenec. O tem priča tudi torkovo glasovanje v parlamentu, ko je Janša dobil šest glasov manj kot pred šestnajstimi leti, vendar enega več kot pred osmimi. A kar je bolj povedno, je, da se vsem v opoziciji, kot že leta 2004, ni zdelo modro glasovati proti njemu.
Janša je z leti postal velik politični šahist, ki vidi mnogo dlje od njegovih političnih nasprotnikov, ki zna čakati in se še ni izpel. S svojo neizprosno pokončno in uporniško držo že v prejšnjem režimu kot tudi po osamosvojitvi je postal simbol upora proti nedemokratični oblasti. Hoteli so ga uničiti, a so iz njega naredili junaka, ki si zasluži še en mandat predsednika Vlade.
Da je komunizem preživel pol stoletja, se je predvsem potrebno zahvaliti tiskarni dinarjev v Topčideru in tudi izogibanju revalvacije dinarja, saj so prav največji kreditojemalci potrošniških kreditov bili prav komunisti. Prav to pa je glavni vzrok, da je bivša država na koncu finančno in nato še gospodarsko razpadla.
Grozeča pandemija korona virusa je za inšpektorja Matića zanemarljiva v primerjavi s šibo božjo, ko se na obzorju kaže desno-sredinska vlada. Skrbi ga ohranitev dobre službe, skrb, da ga odpihne, je narekovala njegov zapis na FB; usoda SMC je zanj (čeprav ustanovitelja stranke) povsem postranskega pomena.
Ko pride Janša na oblast, mediji in kritična javnost gledajo koaliciji pod prste. Tako kot bi moralo biti v normalni demokraciji. Problem pa je v tem, da so mediji vedno na isti strani kot so njihovi idejni sorodniki – (skrajno) levičarski politiki.
Ne bi nas skrbelo, če bi to počeli oportuno, kar je bil pogost način delovanja mnogih v času SFRJ. Problem je v tem, da jih ni malo, ki po dolgoletnem pranju možganov danes globoko verujejo v ideje skrajne levice. Zagrizene vernike pa z besedami ni moč prepričati, da bi svoje verovanje uskladili z dejstvi. Saj če dejstva niso skladna z dogmami, toliko slabše za dejstva, je klasična levičarska dogma. Samo upamo lahko, da bo proces brisanja levičarstva v možganih ljudstva trajal manj časa, kot je trajalo njegovo nalaganje vanje. Pa enkrat je potrebno s tem začeti. Morda je bil včeraj ta dan.
Na levici nasprotujejo vsakemu družbenemu ali političnemu pojavu, ki ni znotraj njihove predstave o zgodovinski izbranosti. Besednjak oziroma diskurz, ki ga ob tem uporabljajo, je za vsakega človeka, ki stoji zunaj tega steklenjaka, iracionalen in nesmiseln. Vsak izmislek, ki ga lahko preberemo na njihovih transparentih, je gola resnica, četudi je popolni absurd. Problem je torej v tem, da oni vedno govorijo resnico, na desnici pa se mnogokrat zlažejo. Zato bo sobivanje v Sloveniji še vedno težko in naporno.
Javna televizija je kar v štirih nadaljevanjih v skupaj več kot dvanajstih urah predvajala spomine profesorja sociologije religije Zdenka Roterja, ki je po vojni začel delovati v tajni politični policiji in je konec leta 1948 na Upravi za državno varnost (po domače Udbi) prevzel referat za kler.
Ani Soklič nisem hvaležen samo za zmagovito pesem, ampak tudi za dodatek s Kristusom. Zato, ker je spregovorila o predoru, strahu in luči – ker je dala prednost srcu. Še bomo hodili po predoru, ampak z vero v luč.
Islam kaže na nezadovoljstvo z evropsko pravno ureditvijo, ki temelji na nepopolnih človeških zakonih in jo hočejo izpopolniti s popolnimi Alahovimi zakoni vsebovanimi v šeriatu. To tudi pomeni, da delujejo islamski vodje na evropskih tleh z zahtevami proti integraciji muslimanov v zahodni pravni in vrednostni sistem.
Postavimo se v vlogo novinarja, ki mora povabiti pred ekrane pomembnega javnega delavca, da se pogovori o odprtih problemih. Ali bi povabili odhajajočega politika ali prihajajočega? Ali bi povabili tistega, ki bo govoril, zakaj mu ni uspelo in bo krivdo valil na drugega, kar razodeva njegovo nezrelost, nesposobnost in užaljenost. Ali pa bi povabili tistega, ki bi lahko sestavil novo vlado?
Stranke levice in leve sredine so včeraj dosegle celo za Hamburg osupljivih 72 odstotkov glasov. Dobra novica bi znala za demokristjane biti le, da je glasove prvič po dolgem času izgubila Alternativa za Nemčijo. Če bi dejansko izpadla iz deželnega parlamenta, kot so kazale prve napovedi, bi to verjetno pomenilo njen zaton vsaj na severozahodu Nemčije. Zdaj je oslabljena, s čimer se bo vsaj pritisk z desne na krščanske demokrate nekoliko zmanjšal. Vendar nemškim konservativcem že dolgo ni šlo tako slabo kot malo pred koncem predolge vladavine Angele Merkel.
Janez Juhant: Na etično osveščenih, kulturno izobraženih, dobronamernih in dialogu privrženih državljanih, se gradi skupno dobro in blaginja države. Vsak je za to odgovoren na svojem mestu, v družini, sosedstvu, na delovnem mestu. Vodilni v družbi in tudi v Cerkvi pa naj sistemsko spodbujajo to prenovo za osvobojeno Slovenijo.
V ozadju nedelovanja države nastajajo veliki stroški. Državljani plačujemo eno skupino ljudi, ki nimajo pooblastil, in drugo skupino ljudi, ki nimajo navodil, da bi delali. Plačo pa vsak mesec prejemajo, in to za slovenske razmere bajno. Če pride do novih volitev oz. odstavitev, pa prejemajo gromozanske odpravnine in še plače za čas, ko si revčki ne morejo najti službe. In vse to financiramo davkoplačevalci.
Še je čas, da razmislimo o naših političnih predstavnikih, zakaj se bomo zanje odločili, ko bo oddajali svoj volilni glas. Važno je, da poznamo njihovo preteklo delovanje. Predvsem moramo biti pozorni na njihov odnos do demokratičnih inštitucij. Ali so pripravljeni na sodelovanje s političnimi tekmeci. Ali pa se morda vedejo podobno, kot to danes počne predsednik vlade v odstopu. Ki nas s svojim delovanjem razdvaja in vrača v neslavno preteklost naše zgodovine. Zato nam ne sme biti vseeno, kakšni bodo dnevi naše prihodnosti, ki jo bomo zapustili našim potomcem.
Za SDS smo lahko prepričani, da bo pod nadzorom vsaj 571 medijskih psov čuvajev, stotine poštene inteligence, vstajniške ulice, opozicije in koalicije. Oblast levice je tista, ki je v tej državi omejena samo z lastno nesposobnostjo.
Politiki »protijanševskih« koalicij so v zadnjem desetletju volivce zavedli v večinsko podporo arbitražnemu sporazumu, imenovali arbitra, ki je poskušal goljufati, potem pa blodili po evropski diplomatski sceni in sodiščih. V tujini niso vzpostavili omembe vrednih zavezništev, neuspešni so pri pridobivanju evropskih sredstev, pa še teh, ki jih dobijo, ne uspejo pravočasno porabiti, ker ne znajo v razumnih rokih izpeljati zahtevnejših javnih naročil.
Cerkev v »današnjem svetu« je zamrznjena v nekem drugem času in govori jezik, ki ga je težko poslušati, ker je v njem preveč formalizmov, obrabljenih fraz, svetopisemskih citatov in sklicevanja na papeške izjave. Cerkvena govorica je večinoma dolgočasna in nezanimiva. Pogrešamo pogumnih besed, ki segajo v globino božjega razodetja in presegajo cerkveno korektnost.
Mila je 18. januarja objavila na Instagramu video, v katerem je povedala, kaj misli o religiji, še posebej o islamu: »Sovražim religijo. […] V Koranu je samo sovraštvo, islam je drek, tako mislim. Nisem rasistka, sploh ne. Ni mogoče biti rasist proti religiji. […] Vaša religija je drek, vašemu Bogu porinem prst v ritno luknjo, hvala, nasvidenje.«
Vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred, med in po vojni. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo – dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica.