Ana Soklič zmagovalka Eme. Kristus na Emi, pred vso Slovenijo, v najbolj gledanem trenutku. Groza, šok, nezaslišano, diverzija, zarota …
Kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je v trenutku sprostil ves kulturnobojni ideološki recidiv?
Zmagovalka Eme Ana Soklič je v napetem trenutku prestopila rdečo črto. Na oder je prišla s tistim, v katerega verjame in se ji je zdel v trenutku sreče najbližji. Bolj osebna, neposredna in pristna ne bi mogla biti. Ana Soklič je izrekla Njegovo ime. Tega ji ni narekovala služba za stike z javnostjo, ni ji naročil župnik ali škof, niti Janez Janša (tudi ne krščanski demokrat Lojze Peterle, ki je pevko slišal prvič). Teorija strateško naciljane zarote odpade. V skrajno napetem trenutku je spregovorilo pevkino srce.
Seveda so se oglasili »ljudje« – eni s palico, eni z dobrodošlico. Ko Rado Pezdir razkrije mafijsko delovanje, ko se koruptivno gradi TEŠ 6, ko gre za iransko pranje denarja ali za naše izgubljene milijarde v bankah, ko Jankoviču odpišejo milijonske dolgove, se ne zgodi nič. Slovenska nojevska glava se zarije v globok pesek.
Slovenija se vedno zbudi/ jo zbudijo, ko poči trda skorja mita o osvoboditeljih in izdajalcih, pri čemer se Boga in njegove a priori pripiše slednjim. Ideološka in politična diskvalifikacija tega imena in tistih, ki mu pripadajo, traja pri nas neprekinjeno od leta 1941. Spomnimo se, kdo so bile prve žrtve komunistične revolucije in kdaj.
Projekt komunistov je bila družba brez Boga
Spomnimo se, kaj smo spomladi leta 1990 našli na »mačkovini« v Gotenici. Četudi so poskrbeli za uničenje ali izginotje arhivov, smo našli dokument, v katerem je pisalo, da na celotnem zaprtem območju Kočevske Reke ni več nobenih znakov verske dejavnosti. Projekt komunistov je bila družba brez Boga. Za zgolj materialistično razumevanje sveta, ki živi od videza in ignorira srce, so Mačkovi komunisti na zaprtem območju doživeli popoln uspeh: 250 kvadratnih kilometrov brez Boga, s sto totalno stolčenimi cerkvami, na katerih so letala JLA do leta 1956 trenirala bombardiranje. Svoboda! Mimogrede – čisto tako vendar ni bilo. Maček ni vedel, da je v nekem odmaknjenem gozdu nad Borovcem neki logar v najbolj svinčenih časih vzdrževal eno od božjih znamenj. Eno! Še je tam. Hvala Ti, neznani logar.
Zdaj pa neka Ana Soklič pripelje na oder samega Jezusa Kristusa. Zaradi govorice srca, v katerem je zapisana človekova narava, se tresejo Dražgoše in CK, ki stoji za njimi. Zgodila se je neplanirana stvar. Pevka je nehote postavila zrcalo slovenski družbi. Iz njega seva odpor do krščanstva. Pravijo, da je Sokličeva razdelila Slovenijo. Ni res, samo posvetila je v nesmiselno razpoko. Kasneje pa je še mirno dodala, da je dobro, če v kaj/koga verjameš.
Ana Soklič hvala za zmagovito pesem in za dodatek s Kristusom
Ob tem sem se spomnil obiska predsednika ZDA Billa Clintona v Sloveniji, ko njegovega pozdrava Sloveniji – God bless Slovenia! Bog blagoslovi Slovenijo! – prevajalec ni zmogel prevesti.
Spomnil sem se tudi bolj sveže samo nekaj let stare zgodbe, ko so neki javno izpostavljeni osebi ponudili v podpis pogodbo, v kateri bi se zavezala, da v svojih javnih nastopih v času njene funkcije ne bo uporabljala: »Bog živi Slovenijo!« Stopimo se malo k sosedom. Pred nekaj dnevi sem videl na televiziji novega hrvaškega predsednika, ki je brez spakovanja in javno prisegel z »Bogom«.
Spoštovani tovariši, končajte z revolucijo, pustite Boga pri miru, vernim pa priznajte enako dostojanstvo. Ani Soklič nisem hvaležen samo za zmagovito pesem, ampak tudi za dodatek s Kristusom. Zato, ker je spregovorila o predoru, strahu in luči – ker je dala prednost srcu. Še bomo hodili po predoru, ampak z vero v luč. Ljudje, ne se bat’!
