Ne razumem politikov in mnogih posameznikov, ki Janezu Janši stalno očitajo, da je skrajni desničar. Krivijo ga za neučinkovitost slovenske desnice. Očitajo mu enormno zadolženost države, tudi za vse propadle vlade po letu 2008 naj bi bil odgovoren. Najbrž tudi za Šarčevo? Kar je norost! Vse to se sliši, kot bi potniki iz avtobusa, ki je zaradi neprevidnosti šoferja zgrmel v prepad, bili krivi za nesrečo.
Prišel je čas, da se naši politiki in še posebno mediji odrečejo delitvam na »leve« in »desne«. Na naše in ne-naše. Na Šarčeve in Janševe. Bolj prav in pošteno je, da se delimo na sposobne in nesposobne. Vse skupaj je danes ena sama zmešnjava. Je tudi res, da danes tisti, ki se imajo za levičarje, hodijo v cerkev in se hkrati izrekajo za kristjane. Volivci moramo sami presoditi, kaj so v resnici. So to, kar se v javnosti kažejo. Ali pa se nam tako kažejo z namenom, da nas zapeljejo v napačne odločitve.
Slovenski politiki, ki se imajo za naslednike komunistov, se izrekajo za »leve«, so prav tako veliki prevaranti. Njihovo blagostanje je v popolnem nasprotju s komunističnimi parolami, s katerimi tako radi operirajo v javnosti. Vsako obmetavanje s temi »floskulami« in drugimi zmerljivkami je metanje peska v oči. Je v času pred volitvami le vihar v kozarcu vode. Levičarski antijanšizem buri komunistične nostalgike že vse od osamosvojitve do danes. Temu smo bili priče tudi pred zadnjimi volitvami leta 2018, kar se je potem še stopnjevalo v času sestavljanja vlade Marjana Šarca. In antijanšizem odmeva tudi še danes. To govorijo in pišejo politiki, ki bi morali biti narodov ponos in vzor. Njim očitno to ni pomembno, raje sejejo sovraštvo in razdor med političnimi konkurenti in posredno med ljudmi.
Mislim, da je čas za pomiritev in spravo. Kar se mora najprej zgoditi med politiki. Kar bo prvi korak, spodbuda, da tudi med ljudmi zaveje veter tako težko pričakovane pomiritve. Da se Slovenija dvigne na raven Švice, kar smo sanjali med osamosvajanjem. V prvi vrsti si želimo švicarske urejenosti in političnega sodelovanja, pa bo švicarsko bogastvo prišlo kot posledica sprememb v načinu razmišljanja in ukrepanja.
Revanšizem, kakršnega smo nekateri doživeli in preživeli v času komunizma (žal jih na deset tisoče slovenskih domoljubov ni preživelo komunistične diktature), se ne sme ohranjati. Vrednote, ki jih ponovno obujajo nekateri »stari borci NOB«, društva in stranke na državnih proslavah, naj ostanejo v narodnem zgodovinskem spominu v opomin, česa ne smemo nikoli več dopustiti.
Prav je, da se nekateri politiki zavzemajo za ohranitev vere in narodove identitete, ki sta nam prav na podlagi krščanskih vrednot ohranila in oblikovala slovenski jezik. Njihova dolžnost je, da z zakonodajo omogočajo demokratični in gospodarski razvoj države, na katerem sloni sociala, ki nas ohranja in povezuje. Zato je revanšizmu in delitvam potrebno reči odločen NE. To so tiste vrednote, za katere bi se morali zavzemati vsi politiki, ki danes odločajo, ali bomo jutri živeli v lepšem in strpnejšem političnem okolju. Bomo živeli v blagostanju, miru ter sodelovanju, brez sovraštva? Ali pa bomo nadaljevali s tem, da bomo na odgovorne državne položaje še naprej postavljali (volili) nesposobne ljudi. Zanje se odločamo, ker nam všečno govorijo in se nam prijazno nasmihajo?
Skrbeti za svoj narod in državo ni v nasprotju z nobeno mednarodno konvencijo o človekovih pravicah. Še več, državna politika in državne inštitucije so dolžne, da najprej pomagajo in zaščitijo interese svojega ljudstva. K temu jih zavezuje tudi ustava, najvišji državni pravni akt. V njej so zapisana temeljna določila delovanja represije (policija, vojska, sodišča), ki je v službi naroda, da se ščiti ozemeljska celovitost in državna suverenost. To je še posebej pomembno danes, ko nam grozijo nezakonitimi »vpadi« in prikrite metode delovanja, s katerimi določene grupacije tujih narodov želijo spreminjati našo kulturo, jezik in vero. Kar dolgoročno lahko pomeni spreminjanje ali celo izgubo naše narodne identitete.
Politik, ki misli, da mu je vse dovoljeno, je ni politik, je zgolj politični naslednik komunistične ideologije. Zanje ne bi smelo biti mesta v nobeni in še manj v demokratični družbi. Seveda moramo o tem razmišljati, preden oddamo svoj glas v volilno skrinjico.
V demokraciji na volitvah odločamo, kdo nas bo v prihodnje vodil, nam zagotavljal demokratični razvoj in obstoj naše državne ureditve. Za naš narod, ki na tem koščku zemlje obstaja že več tisoč let, je nedopustno, da nas, po desetletjih celjenja povojnih ran, levičarji ponovno razdvajajo in delijo na »naše« in »vaše«. In kar je najhuje, to počnejo na podlagi sovraštva do krščanstva.
V bitkah za svoj obstoj in obstoj naše domovine so nam naši predniki ohranili vero in jezik vse do današnjega dne. Tudi v času trdega in surovega komunizma je bilo tako. Zato zatajevanja in s tem brisanja naše identitete, ki je zrasla na temelju krščanstva, ne smemo dovoliti. To velja za danes in v prihodnje. Še je čas, da razmislimo o naših političnih predstavnikih, zakaj se bomo zanje odločili, ko bo oddajali svoj volilni glas. Važno je, da poznamo njihovo preteklo delovanje.
Predvsem moramo biti pozorni na njihov odnos do demokratičnih inštitucij. Ali so pripravljeni na sodelovanje s političnimi tekmeci. Ali pa se morda vedejo podobno, kot to danes počne predsednik vlade v odstopu. Ki nas s svojim delovanjem razdvaja in vrača v neslavno preteklost naše zgodovine. Zato nam ne sme biti vseeno, kakšni bodo dnevi naše prihodnosti, ki jo bomo zapustili našim potomcem.
