S tokratnim četverčkom se “malo mešano” na naš parket vrača tretjič

Izvolitev za mandatarja, ki jo je omogočila mešana koalicija, je za Janšo velik osebni uspeh in pomeni zanj in za SDS tudi prihod iz političnega predpekla zadnjih let. Mandat za novega predsednika vlade sicer ni tako trden kot leta 2004, ko si ga je priboril s suvereno relativno zmago na volitvah, a je precej močnejši kot leta 2012, ko je vlado sestavil kot nepričakovan volilni osmoljenec. O tem priča tudi torkovo glasovanje v parlamentu, ko je Janša dobil šest glasov manj kot pred šestnajstimi leti, vendar enega več kot pred osmimi. A kar je bolj povedno, je, da se vsem v opoziciji, kot že leta 2004, ni zdelo modro glasovati proti njemu.

Tvegal bom oceno, da sta SDS in Janez Janša danes kljub temu ali prav zaradi tega v boljšem položaju, kot sta bila takoj po volitvah. To ni samo posledica dejstva, da se je Janša po letu 2012 še enkrat izkazal kot izrazit “comeback kid”, saj je v tretje postal premier, potem ko je že marsikaj kazalo na njegov počasni zaton. Pomembneje je, da nastopa svoj mandat v senci kaotičnega brodoloma Šarčeve vlade, ki ga je njen kapitan v precejšnji meri zapečatil kar sam. Spomin nanj bo kabinet njegovega naslednika vsaj za nekaj časa verjetno opremil z določeno zalogo zaupanja.

Vsem v opoziciji se ni zdelo modro glasovati proti Janši

Če bi Janši namreč uspelo koalicijo zlepiti takoj po volitvah, bi bil tradicionalni slovenski antijanšizem bistveno bolj pri moči kot danes. Zdaj smemo domnevati, da je vsaj pri povprečnem volivcu slika približno taka: dosedanja vladajoča opcija je po volitvah zbobnala skupaj vse, kar leze in gre, da bi preprečila Janšev premierski vzpon, ker pa se je njen eksperiment s političnim novincem na čelu sfižil, sta zdaj po logiki stvari na vrsti Janša in SDS.

Navedeno antijanšizmu ne glede na to, da novi premier seveda ne bo kar naenkrat postal princ ljudskih src, odvzema dobršen del vsaj od leta 2013 samoumevne podlage. Mandat za novega predsednika vlade sicer ni tako trden kot leta 2004, ko si ga je priboril s suvereno relativno zmago na volitvah, a je precej močnejši kot leta 2012, ko je vlado sestavil kot (nepričakovan) volilni osmoljenec. O tem priča tudi torkovo glasovanje v parlamentu. Janša je dobil šest glasov manj kot pred šestnajstimi leti, vendar enega več kot pred osmimi. A kar je bolj povedno, je, da se vsem v opoziciji, kot že leta 2004, ni zdelo modro glasovati proti njemu.

S tokratnim četverčkom se koalicija “malo mešano” na naš parket vrača tretjič

Omenjena izvolitev je za Janšo nedvomno velik osebni uspeh in pomeni zanj in njegovo stranko tudi prihod iz političnega predpekla zadnjih let. Vendar bi bilo zgrešeno, če bi ob tem spregledal, da jo je omogočila izrazito mešana koalicija. Takšne koalicije slovenska parlamentarna zgodovina že pozna iz preteklosti. Zaradi njih je kot mojster koalicijske kombinatorike v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel Janez Drnovšek in njegove vlade so s časovnim odmikanjem rade pridobile skoraj svetniški sij. Drugo obdobje izrazite mešane koalicije je bila druga Janševa vlada med letoma 2012 in 2013. S tokratnim četverčkom se “malo mešano” na naš parket vrača tretjič.

Vse dosedanje predhodnice tretje Janševe vlade so imele veliko lepotno napako. Največja koalicijska stranka je rada zadušila svoje partnerje. Zaradi (predolge) španovije z Drnovškom so bili hude shujševalne kure deležni krščanski demokrati in za njimi Slovenska ljudska stranka. Vprašanje je, ali bi se danes sploh pogovarjali o Janši kot ključnem igralcu, če se to ne bi zgodilo. Vendar se partnerji niti v Janševih koalicijah niso počutili preveč doma. Vsaj javna neopaznost Nove Slovenije v Janševi prvi vladi je bila med letoma 2004 in 2008 tolikšna, da je začasno ostala brez parlamentarnega zastopstva, kar je porodilo zamero, ki se do danes ni polegla. Izrazito težavno je bilo razmerje med SDS in Virantovo listo štiri leta pozneje, čeprav je bil prispevek Virantovih k Janševemu drugemu mandatarskemu kronanju znaten. S tem, ko so nato tlakovali pot še Alenki Bratušek, so sicer potopili sami sebe.

Ali bodo vsi štirje partnerji “živi in zdravi” pričakali naslednje volitve

Zato za srednjeročno usodo nove koalicije ni pomembno le, ali bodo ljudje spričo njenega delovanja opazili razliko med njo in manjšinsko Šarčevo posadko. Pomembno je tudi, da vsi štirje partnerji “živi in zdravi” pričakajo naslednje volitve. Morda bo stvar nekoliko lažja kot pri prejšnjih poskusih “malega mešanega”, ker se nekako že na začetku nakazuje enakopravnejši odnos med obema vodjema najmočnejših strank, med Janezom Janšo in Zdravkom Počivalškom. Lojzetu Peterletu tega ravnotežja ni uspelo vzpostaviti ob Janezu Drnovšku. Marjan Podobnik se je za kaj takega sicer trudil, a je imel za seboj v glavnem kadrovsko šibko in v veliki meri na hitro nabrano druščino. V ideološko sicer enobarvni koaliciji Boruta Pahorja je bila osnovna težava drugje. Zlasti pri največjem parterju socialnih demokratov, pri Zaresu, so bili prepričani, da je Pahor zgolj premier na preklic, ki so ga mobilizirali, da porazi Janšo, v resnici pa naj bi vodilna vloga pripadala njim.

Zgledov, kako mešana koalicija ne bi smela delovati, če naj jo vsi člani “preživijo”, je torej dovolj. Ali bo zgodovina tokrat kaj manj slaba učiteljica kot običajno, pa bo vidno sorazmerno kmalu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.