Janša, velik politični šahist, ali kako se sesuva patološki antijanšizem

Janša je z leti postal velik politični šahist, ki vidi mnogo dlje od njegovih političnih nasprotnikov, ki zna čakati in se še ni izpel. S svojo neizprosno pokončno in uporniško držo že v prejšnjem režimu kot tudi po osamosvojitvi je postal simbol upora proti nedemokratični oblasti. Hoteli so ga uničiti, a so iz njega naredili junaka, ki si zasluži še en mandat predsednika Vlade.

Zadnje dni smo priča, kako se začenja klavrno sesuvati vase, sicer še vedno podivjana patološka janšofobija. Kot vemo, jo je globoka država že v preteklosti sprožila preko krdela svojih hlapčevskih politikov, medijev in celo akademikov, in ki predstavlja pravi napad na demokracijo. Pri tem pa Janši ni bilo treba migniti niti s prstom, ker je to nesnago začelo pospravljati kar samo življenje. Posebej sta pri tem blatenju Janše izstopala tednik Mladina, ki se je sprevrgel v pravi protijanševski pljuvalnik, in Dejan Židan, ki s svojim zaigranim angelskim obrazom in polnimi usti obsojanja sovražnega govora ravno on dobesedno sika skozi zobe svoj žolč po Janši ter s to svojo držo počasi potiska svojo stranko na politično obrobje. Zaostajala ni niti Alenka Bratušek, ki se v paničnem poskusu reševanja svoje zavožene kariere oprijemlje sleherne bilke in pri tem neprestano stavi na napačne konje. Da ne omenjamo posebej Cerarja, Erjavca, Šarca idr.

Od kod patološki strah pred Janšo?

Med najpogostejšimi vzroki navedene fobije se navaja domnevni sovražni govor Janše in njegove SDS. Priznam, da kakšna njihova izjava tudi meni ni všeč, vendar tolerira levica na svoji strani, z izgovorom svobode govora, primere še drugačnih sovražnih izbruhov, kot npr.: »premalo smo jih pometali v brezna«, »še je praznih brezen«, »kristjani, klali smo vas leta 1945 in klali vas bomo leta 2013«, »Slovence, ki ne marajo Tita, je treba pospraviti v rov Sv. Barbare« ipd.

To so izjave, ki ljudi srhljivo boleče spominjajo na vsakršna povojna kraška brezna, Hude jame, montirane politične procese in nasilje nacionalizacije. Pa na zahrbtni umor Krambergerja in na množico poskusov sodnih in medijskih političnih umorov v času tranzicije (Depala vas, Patria, KPK ipd.), pa na več kot 150 vloženih lažnih ovadb proti Janši in SDS-u itn. Strinjam se tudi, da je kak Janšev twit oster in boleč, a le, ko je k temu izzvan. Sicer pa ob vsem gorju, ki so ga njegovi preganjalci in rablji povzročili njemu in njegovi družini, ima vso pravico tudi do strupenih twitov.

Antijanšizem ima globlje korenine

Sam pa mislim, da ima antijanšizem mnogo globlje korenine. Kot prvo se strinjam z zapisom Jožeta Mlakarja, »da Janševi politični nasprotniki niso sposobni poštene politične borbe in se ne morejo rešiti nasilnih oblik delovanja«. Drugič, da je Janša trenutno edini slovenski politik, ki lahko ogrozi temeljne interese levičarskih zakulisnih omrežij, ker lahko zbere okrog sebe dovolj širok ljudski konsenz, da lahko levici iztrga oblast iz rok, in ima okrog sebe dovolj sposobnih ljudi, da lahko upravljajo državo. Ustvaril je namreč najmočnejšo politično stranko in podprl ustanovitev alternativnih medijev, ki začenjajo razbijati levičarski medijski monopol.

Za svoje delo, vključno z vodenjem EU, je prejel opazna priznanja uglednih evropskih politikov in strank, kot npr. od Angele Merkel in Evropske ljudske stranke, pa od Mednarodne demokratske zveze, kot tudi njihovo odločno podporo, ko ga je levičarsko mafijsko zakulisje spravilo v zapor. Poleg tega je Janša že v prejšnjem režimu tvegal spopad s povampirjeno JLA in je zaradi tega tudi končal v zaporu ter nato s svojimi sopotniki dvignil na noge slovensko javnost, kar je kasneje pripeljalo do zloma komunizma, demokratizacije, ustanovitve slovenske države in njene umestitve v svoje naravno evropsko okolje. Prav tako je tvegal spopad tudi z okultnimi centri moči v tranziciji, ki so močnejši od njega in ga lahko tudi uničijo. To pa zmorejo samo pokončni ljudje, ki nimajo masla na glavi. Zato jim lahko tudi uspešno kljubuje.

Janševa objektivna in poštena ocena naše boleče polpretekle zgodovine

Janša je tudi edini slovenski politik, ki je doslej kot predsednik vlade v nekem svojem govoru (Delo, 28. 5. 2005) zmogel edinstven, trezen in objektiven odnos do naše boleče polpreteklosti in si pri tem prislužil odkrito priznanje pisatelja Borisa Pahorja in celo Spomenke Hribar, ki ji sicer ni mogoče pripisovati kake posebne ljubezni do Janše. Dejal je namreč, med ostalim,

»da so se naši sonarodnjaki uprli z orožjem fašizmu in nacionalsocializmu povsem legitimno. Najprej tigrovci, nato partizani, ki so nosili glavno težo spopada z okupatorjem … Zaradi monopolizacije odpora s strani komunistov in prisege okupatorju na protikomunistični strani pa je prišlo do notranjih delitev, že med vojno in predvsem po njej … Po vojni pa smo dobili koncentracijska taborišča, tokrat komunistična, pa kolektivizem, kombinate, nacionalizacijo, neučinkovito plansko gospodarstvo, verbalni delikt, politično policijo … Dobili pa smo tudi obnovo porušene domovine, pozitivne zdravstvene in socialne reforme, dvig pismenosti, večjo enakopravnost med spoloma …, visoko stopnjo formalne zaščite delavskih pravic in manjše socialne razlike

O osebnosti Janše včeraj, danes in v zgodovinski perspektivi

Dr. Stane Granda je zapisal, da nihče ni popoln in tudi Janša ni svetnik, vendar zgodovina »ne razvršča ljudi po osebnih napakah, ampak praviloma po zgodovinskih zaslugah. In tu je Janez Janša v novejši zgodovini, skupaj s Pučnikom in nekaterimi drugimi osebnostmi, brez konkurence«.

Mislim, da se tega zavedajo tudi njegovi politični nasprotniki in ga tudi zaradi tega poskušajo spraviti s poti. Dr. France Cukjati pa je v nekem svojem tekstu še dodal, da je Janša s svojo neizprosno pokončno in uporniško držo že v prejšnjem režimu kot tudi po osamosvojitvi »postal simbol upora proti nedemokratični oblasti … Hoteli so ga uničiti, a so iz njega naredili junaka«.

Milan Gregorič sem zapisal, da je Janša s svojimi bridkimi življenjskimi izkušnjami »postal velik politični šahist, da vidi mnogo dlje od njegovih političnih nasprotnikov, da zna čakati in da se še ni izpel. Pa da si zasluži še en mandat na čelu vlade in za konec kariere še en predsedniški mandat, da bi se tako Slovenija končno izvila izklešč zatohle tranzicijske levice in postala normalna demokratična evropska država

Morda se del tega scenarija ravnokar uresničuje, in če se res, mu lepšega triumfa njegovi nasprotniki ne bi mogli prirediti. Gregorič je prav tam sem še zapisal, »da kakorkoli se bodo stvari iztekle z njim, bo že s tem, kar je doslej ustvaril, ostal v kolektivnem spominu naroda kot izjemna osebnost novejše slovenske zgodovine. Tudi po tem, ko o njegovih pritlehnih kritikih, preganjalcih in rabljih ne bo ne duha ne sluha več