Kruta, skoraj hkratna smrt vodilnih osebnosti društva, njegov zdrs na levo in razkol

Najprej je leta 2003 tragično preminil Karlo Kocjančič kot žrtev prometne nesreče in nekaj let zatem   zaradi neozdravljive bolezni še Ciril Pelicon, Nadja Maganja in Marjan Bevk. Skozi leta so prišla nova vodstva in v društvo se je naselilo enoumje.

Vse manj je bilo vznemirljivega odkrivanja bridke usode tigrovcev pod komunizmom. Družbeni sestanki so postajali podobni nekdanjim partijskim, kritika na račun partije utišana. Po Kocjančičevi smrti je bil edini večji svečan društveni shod, ki sem mu prisostvoval, tisti v Sežani, v času prve Janševe vlade. Organiziralo ga je novo vodstvo, ki je prevzelo krmilo društva po smrti prejšnjih vodilnih tigrovcev, in sicer predsednik Marjan Bevk in tajnik Lucijan Pelicon, ki je poskušalo obdržati smer preminulega vodstva, a so po smrti Bevka stvari krenile po svoje.

Shoda sta se udeležila tudi Janez Janša in pisatelj Boris Pahor. Postavljeno je bilo tudi spominsko obeležje istrskemu gospodarstveniku in domoljubu Štefanu Lovrečiču v Bočajih v Slovenski Istri. Po tem dogodku nisem zasledi, da bi se postavila še kaka druga obeležja, česar pa ne morem z gotovostjo trditi, ker sem zgubil stik z društvom. Tudi Primorski domoljub je opešal in nehal redno izhajati. Na škodljivo drsenje društva na levo sem v zadnjih letih nekajkrat opozoril v društvenem glasilu, zaradi česar se v društvu tudi sam nisem več dobro počutil in sem iz njega izstopil, tako kot pred tem in za tem tudi še mnogi drugi člani, zlasti tisti iz pomladne opcije.

Kritični govorci na shodih so utihnili, zamenjali so jih »naši«

Že v 3. številki Primorskega rodoljuba leta 2000 sem opozoril, da moramo ohraniti pluralnost društva in preprečiti, »da bi se ga kdo polastil, ker bi se v tem primeru vanj naselilo enoumje. In če kdo slučajno to načrtuje, potem pripravlja njegov pogreb. Pa naj se tega zaveda ali ne«.  Leta 2013 pa sem prav tako v društvenem glasilu  (št. 79) že resignirano zapisal, »da se zaradi skomin borčevske organizacije, da bi položila roke na  društvo, odpira vprašanje, ali je Društvo TIGR še TIGR ali pa je postalo zgolj podružnica neke druge centrale«. Po vseh navedenih dogodkih je bilo v društvu vse manj nastopov, ki bi vznemirjali javnost z odkrivanjem bridke usode tigrovcev pod komunizmom. Kritični govorci na shodih so utihnili.

Zamenjali so jih »naši«, kot npr. leta 2015 Zoran Janković na shodu pred Univerzo v Ljubljani, Janko Veber na pohodu po Malem Krasu idr. Stvari so šle tako daleč, da je Dušan Jež, dolgoletni praporščak, vrnil društvu prapor, in to »z razlogom«, kot je to sam dejal. Kot dokaz, da je društvo Tigr pod nadzorom bivše partije, je tudi polaganje vencev v imenu društva na grob Tita in Jovanke. Društvo je tako izgubilo svojo prvotno dušo in naša pričakovanja o odprtem in pluralnem društvu so se izkazala za neuresničljiva in naivna. Nekje se je uresničila slutnja preživelega tigrovca Antona Rutarja, ki jo je izrekel, ko je izvedel, da so v društvo množično vstopili mnogi bivši komunisti in člani borčevske organizacije.

Ponesrečen poskus, da bi TIGR spet priklenili na partijsko verigo, in ustanovitev novega tigrovskega društva Slovenski TIGR – 13. maj

Zato ni čudno, da je potem leta 2016, pod taktirko Vilija Kovačiča vzniknilo iz vrst pomladnikov novo, alternativno tigrovsko društvo pod imenom Slovenski TIGR – 13. maj, to je datum prvega spopada tigrovskih partizanov s fašisti na Mali gori leta 1941. Novoustanovljeno društvo si je samoniklo, brez dogovarjanja s komerkoli, postavilo za svoj program afirmacijo celotne avtentične dediščine TIGR-a in širšega primorskega odporništva, tudi njegove bridke usode pod komunizmom. Začelo je z organizacijo posvetov o TIGR-u v DS. Pripravljalo je ločene slovesnosti v čast bazoviškim junakom pred Univerzo v Ljubljani in ločene slovesnosti na Mali gori, mimo tistih, ki jih je organiziralo prvotno, ugrabljeno Društvo TIGR.

Na slovesnostih na Mali gori so kot svečani govorci nastopili posamezniki, ki so izstopili iz prvotnega društva kot npr. pisec tega sestavka, zgodovinar Borut Rutar idr. Društvo Slovenski TIGR – 13. maj je organiziralo televizijska soočanja in razprave v pisnih medijih ter na spletnih straneh. V državni zbor je poslalo predlog za razglasitev 13. maja za državni praznik (deloven) kot tudi predlog za razglasitev Danila Zelena za narodnega junaka in postavitev njegovega spomenika v parku pred stavbo predsednika republike. Ministrstvu za kulturo je dalo pobudo za postavitev kulturnoinformacijskega centra primorskega domoljubja v Tomaju in za objavo javnega razpisa za literarni zgodovinski roman o Virgilu Ščeku in Danilu Zelenu. Roman o Virgilu Ščeku je med tem že izšel in se pripravlja tudi prevod v italijanščino.

Ali se bomo do TIGR-a obnašali kot »presite zvegane pohabe ali pa kot zravnani čuvarji neke ponosne dediščine«?

Nad aktivnostmi prvotnega društva sem izgubil pregled, ker, prvič, ni bilo o tem v javnosti nobenih posebnih informacij več, in, drugič, ker si od enoumja, ki se je vselilo vanj, nisem obetal ničesar ustvarjalnega. Imel sem občutek, da se zadovoljujejo z monotonimi letnimi proslavami na Mali gori, z nikogar motečim govoričenjem o tigrovskem junaštvu pod fašizmom, ter s paradiranjem na državnih proslavah in ne vedo, kaj početi z ostanki društva po njegovi »ugrabitvi«. Edini dogodek, ki mi je zbudil pozornost in me razveselil, je bila izdaja slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta (2020), avtorja Paola Parovela, uglednega tržaškega publicista, za katero sta sicer dala pobudo tajnik Društva TIGR po smrti Karla Kocjančiča Lucijan Pelicon  Zlatan Čok, pomorščak, publicist, sin Tigrovca in član društva, prevedel pa jo je Matjaž Čok.

Vendar knjiga ni izšla v založništvu Društva TIGR, ampak ob finančni podpori Čokovega podjetja Savica in Združenja antifašistov in borcev za vrednote NOB in veteranov.

Zasledil sem tudi drobno knjižico Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej avtorja Tomaža Vuka iz Renč, izdano v založbi Društva TIGR, ki pa mi je bila v veliko razočaranje zaradi zamolčevanja bridke usode TIGR-a pod komunizmom, in o kateri bom nekaj več spregovoril v nadaljevanju. Tako ostaja še vedno aktualno vprašanje, ki ga je postavil Saša Vuga, in sicer, ali se bomo do TIGR-a obnašali kot »presite zvegane pohabe ali pa kot zravnani čuvarji neke ponosne dediščine«. V tigrovo dediščino pa ne sodi samo njegova junaška zgodba pod fašizmom, ampak tudi njegova bridka usoda pod komunizmom. In »kdor  to prizna, je lahko  tigrovec tudi danes«, je pribil Vuga.