Spominska znamenja tigrovcem in drugim primorskim domoljubom

Ogromno dela je bilo opravljenega tudi pri postavljanju spomenikov in drugih spominskih znamenj tistim tigrovcem in primorskim domoljubom, na katere je povojni režim pozabil, bodisi zaradi podcenjevanja njihovega prispevka kot tudi zaradi ideološke zaslepljenosti režima. Prvemu spomeniku tigrovcem in Vladimirju Gortanu, ki je bil postavljen v Kranju že leta 1930, tudi po zaslugi primorskih izseljencev, se je v povojnem času pridružil še dober ducat spominskih znamenj po Primorski, vendar praviloma pod simbolom rdeče zvezde, brez omembe TIGR-a.
Po ustanovitvi pa je društvo po podatkih iz Primorskega rodoljuba postavilo 25 novih spominskih znamenj pozabljenim primorskim domoljubom, in to dosledno pod simbolom TIGR-a, v načrtu pa je bila postavitev še sedmih novih spominskih znamenj.
Po Kocjančičevi smrti sem se udeležil le še odkritja spominske plošče Štefanu Lovrečiču, narodnjaku, gospodarstveniku in politiku, v Bočajih v Slovenski Istri leta 2008, bil sem slavnostni govornik. Zatem sem izgubil stik z Društvom TIGR in nimam vpogleda, ali je sploh bilo postavljeno še katero od načrtovanih spominskih znamenj.

Prispevek Društva Tigr na področju tigrovske publicistike

V Kocjančičevem zborniku lahko preberemo, da je bila med pomembnimi publicističnimi nalogami, ki si jih je zadal Karlo Kocjančič, tudi zamisel o tigrovskem glasilu. Iz nje se je rodil Primorski rodoljub, lična publikacija, ki je v obliki revije, opremljene s številnimi fotografijami, nekajkrat letno prinašala tekoče informacije iz društvenega življenja, zgodovinske prispevke o tigrovski preteklosti Primorske, javne izjave v zvezi z dogajanji ob meji ob razpadu Jugoslavije in z odnosi s sosedno Italijo ipd. Rodoljub je bil ena velikih Kocjančičevih skrbi in obveznosti, saj so padale nanj kot na urednika glasila praktično vse naloge v zvezi s pripravo glasila, to je pisanje prispevkov, iskanje avtorjev, uredniške naloge, likovna oprema, zagotavljanje finančnih sredstev, odnosi s tiskarno in na koncu še dostavljanje glasila naročnikom in drugim zainteresiranim strankam. V času njegovega uredniškega mandata je izšlo osem številk glasila.
Prav tako zasledimo v zborniku, da je bila naslednja velika naloga na področju publicistike ambiciozen program izdajanja tigrovske literature, ki si ga je društvo zastavilo na Kocjančičevo pobudo in pod njegovim vodstvom. Program je predvideval, da bi ob vsakem na novo odkritem spominskem znamenju oz. pomniku izšla spremna publikacija, ki bi osvetlila okoliščine dogodka oz. življenje in delo osebnosti, ki ji je bil pomnik posvečen. To je bila zahtevna naloga, ki je segala od iskanja kvalificiranih piscev zgodovinskih dogodkov prek zagotavljanja finančnih sredstev, opravljanja uredniških poslov pa vse do predstavitve in prodaje knjig. Tudi v tem primeru je večina nalog padla na Kocjančičeva ramena, saj je bilo društvo v večini primerov tudi založnik publikacij. Hkrati s publikacijami v založbi Društva TIGR pa so v tem času izšla še druga dela s podobno tematiko in je bila tako bera tigrovske literature tega časa izredno plodna.
Kocjančiču smo se po smrti za njegov skoraj epohalni prispevek pri rehabilitaciji TIGR-a oddolžili z že navedenim zbornikom, ki ga je uredil pisec tega sestavka, vendar mislim, da je to premalo in da si zasluži tudi primerno spominsko znamenje.

Rojstvo ideje o postavitvi spomenika – muzeja na Velikem Cerju

Oktobra 1993 se je skupina primorskih domoljubov sešla v Kopru (Žusterna) in se dogovorila, da bo postavila pomnik ustanoviteljem TIGR-a na Nanosu (1927), na kar so komunisti pozabili, in to se je potem tudi zgodilo. Evstahij Pregelj kot eden izmed udeležencev sestanka pa je na navedenem shodu menil, da spominsko znamenje na Nanosu ne bo dovolj in da si TIGR zasluži posebno spoštovanje ter večji, dostojen spomenik na vidnem primorskem kraju. V pogovoru za društveno glasilo Primorski rodoljub je še dejal, da se je »po osamosvojitvi Slovenije večkrat spraševal, kako to, da nima TIGR na Primorskem, v svoji lastni domovini in državi, poštenega znamenja v spomin na trpljenje, ki ga je primorsko ljudstvo prestalo pod petindvajsetletno okupacijo Italije po prvi svetovni vojni«.
Pa ne samo TIGR, tudi drugi primorski domoljubi, npr. primorski čedermaci, organizirani v tajni organizaciji Zbor svečenikov sv. Pavla, padalci, krščanski socialci in celo otroci, najstniki, s svojo organizacijo Črni bratje so zaslužijo spominsko znamenje. Tudi sicer so preživeli tigrovci nosili v sebi veliko bolečino, ker je komunistična partija med vojno in po njej izvajala nad njimi nasilje in celo zločine ter je tigrovcem več desetletij dobesedno prepovedovala kakršnokoli pisanje o tej veliki epopeji primorskega ljudstva ter zlasti o usodi tigrovcev in drugih primorski domoljubov pod komunizmom. Kmalu po tem sestanku je bilo, kot že navedeno, ustanovljeno Društvo TIGR in na prvi seji upravnega odbora je bil sprejet sklep, naj se pripravi program za postavitev dostojnega tigrovskega spomenika – muzeja (v nadaljevanju spomenik), vključno z njegovo zasnovo, obliko, lokacijo idr.

Uresničitev ideje o spomeniku, izbor lokacije in priprava projekta

Nalogo je prevzel nase Evstahij Pregelj, ki je bil avtor ali soavtor tudi številnih drugih tigrovskih in siceršnjih spominskih znamenj (Nanos, Mala gora pri Ribnici idr.), ki jih je društvo začelo postavljati, in jo je, kot sledi, tudi uspešno izpeljal. Tako ni bil samo pobudnik za postavitev spomenika na Velikem Cerju, ampak kar njegov duhovni oče. Najprej si je ogledal različne možne lokacije spomenika (Sabotin, Škabrijel, Trstelj idr.) in presodil, da je najprimernejša lokacija Veliko Cerje, to je 324 m visok vrh, ki se dviguje nad Lokvico na goriškem Krasu. Lokacija je lahko dostopna in ima razgled skoraj po celotni Primorski.
V že navedenem intervjuju za Primorski rodoljub je razlagal, kako se z Velikega Cerja »na severu prek Matajurja, Svete Gore, Krna in Triglava vidijo Alpe. Proti vzhodu vidimo Vipavsko dolino z vsemi njenimi hribi levo desno. Na jugu nam pogled seže do Snežnika, Učke, celotne Istre in Tržaškega zaliva. Na zahodu vidimo Tržič z Doberdobom neposredno pred nami, ki je simbol trpljenja slovenske zemlje v prvi svetovni vojni, pa še Furlansko ravnino ter Goriška Brda z mestoma Gorico in Novo Gorico. Poleg tega je v bližini veliko rovov in kavern iz prve svetovne vojne, Leopardova jama, Borojevićev stol in druge zanimivosti …« Želel je, da bi si še kdo od Društva TIGR ogledal lokacijo, da bi se potem laže odločali zanjo. S Kocjančičem sva se mu rada pridružila in na licu mesta ugotovila izredno lego kraja, nakar so organi društva potrdili Veliko Cerje kot izbrano lokacijo za spomenik.
Glede idejnega načrta za projekt se je Pregelj v sporazumu s primorskim arhitektom dr. Darkom Likarjem dogovoril, naj se med primorskimi študenti na arhitekturi v Ljubljani opravi interni natečaj. Potem je bila predlagana izvorno zamišljena zasnova spomenika v obliki obrambnega stolpa, skladno z delovnim nazivom projekta, ki se je glasil Spomenik braniteljem zahodne meje. Upravni odbor društva je sprejel tako zasnovo spomenika kot tudi njegov naziv in lokacijo. Izdelava glavnega projekta je bila s soglasjem odgovornega projektanta dr. Darka Likarja zaupana arhitektu Mladenu Baši, načrt gradbene konstrukcije pa je izdelal inženir Stanislav Torkar. Ker leži Veliko Cerje na ozemlju občine Miren-Kostanjevica, je investitorstvo prevzela občina pod vodstvom župana Zlatka Marušiča, ki ima po Pregljevem mnenju velike zasluge pri pridobivanju zemljišča, potrebnih dovoljenj za objekt kot tudi za samo graditev spomenika.

Z načrtom za spomenik na Velikem Cerju so se strinjale tudi veteranske organizacije v Ljubljani

Predstavniki Goriškega muzeja so imeli na zasnovo spomenika – muzeja pripombe, ki jih avtorji spomenika niso odobravali, vendar so po nenadni ter skoraj hkratni smrti treh vodilnih osebnosti Društva TIGR (Karla Kocjančiča, Cirila Pelicona in Nadje Maganja) prevzeli nadzor nad graditvijo in opremljenostjo spomenika ter uveljavili svojo, drugačno zasnovo. Sam nimam podrobnega vpogleda v te razlike, ker sem se sicer udeležil slovesne postavitve temeljnega kamna in konca gradnje spomenika, nisem si pa ogledal spomenika, ko so bili v njem že postavljeni eksponati. Se pa ta razhajanja lahko preverijo s primerjavo dejanske notranje ureditve spomenika in prvotne zasnove, ki jo bom podal v nadaljevanju. Gradnja pa se je zaradi ekonomske krize in pomanjkanja sredstev zavlekla v dobro desetletje, kljub velikanskim naporom, ki so jih vanjo vlagali vsakokratni predsedniki društva (Karlo Kocjančič, Svito Vižintin, Franjo Batagelj in Marjan Bevk) in župan Marušič.
Društvo je načrt in program spomenika – muzeja predstavilo tudi veteranskim organizacijam v Ljubljani. Te so ga podprle in potrdile predlog, da naj bi bilo Veliko Cerje spomenik vsedržavnega pomena. So pa pri tem iz različnih krogov prihajale pripombe, da naj ne bi bilo videti, da gre za kako »razkazovanje militarističnih mišic«, pa da bo naziv Spomenik braniteljem zahodne meje kazal s prstom in prizadel naše zahodne sosede, ki so se že pritoževali, da bo »z njim legla senca nad Gorico«. Zato je bil potem delovni naziv Spomenik braniteljem zahodne meje na veliko razočaranje predstavnikov društva spremenjen v Spomenik braniteljem slovenske zemlje. Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da pa so naši zahodni sosedje, ki so v imenu svoje »madre patrie« (matere domovine) osvajali in zasedli naš prostor, postavili svojim vojakom na slovenskem ozemlju tri ogromne kostnice (Sredipolje/Redipuglia, Oslavje in Kobarid) in se pri tem niso niti malo ozirali na naše občutke. Mi pa, ki smo se branili, si tega nismo upali povedati na glas, da jih ne bi prizadeli in smo tako sami od sebe spet klecnili pred njimi.

Zasnova spomenika

Spomenik je bil torej zasnovan v obliki obrambnega stolpa. Tloris pritličja naj bi ponazarjal slovensko državo kot stičišče štirih dežel. Iz pritličja naj bi rastel obrambni stolp v štirih stebrih, ki ponazarjajo navedene štiri dežele, in sicer: Primorsko, Gorenjsko, Štajersko in Dolenjsko. V prvem nadstropju je bila predvidena muzejska soba z eksponati, slikovnimi in pisnimi, iz prve svetovne vojne. Drugo nadstropje je bilo posvečeno TIGR-u in širšemu primorskemu odporništvu, tretje pa drugi svetovni vojni, okupaciji Slovenije in NOB-ju.
V četrtem, ki je bilo posvečeno osamosvojitveni vojni, je bila vez v obliki štirih balkonov, ki združujejo štiri stebre, to je štiri slovenske dežele v skupnem boju za samostojno državo Slovenijo. Na vrhu je še pokrita ploščad z izjemnim razgledom na vse strani neba in jambor s slovensko zastavo. V spomeniku naj bi bili tudi kipi osebnosti, ki so se posebej proslavile v boju za slovensko zahodno mejo. Spomenik naj bi bil ponoči razsvetljen z reflektorji ter tako podnevi in ponoči žarčil naokoli spomin in zavest o veliki epopeji primorskega odporništva. Po podatkih medijev predstavlja spomenik že danes eno največjih turističnih atrakcij na Goriškem. Z njim smo se oddolžili tigrovcem in drugim primorskim domoljubom ter drugim borcem, ki so tvegali življenje, da obranijo slovensko zemljo ter ohranijo svoj narod in njegovo kulturo.