Da bi Šarcu v kratkem času do volitev organizirali nov “novi obraz”, verjetno presega celo divjo domišljijo najdrznejših arhitektov uspeha vladajočega bloka. Čeprav je na podlagi dosedanjih izkušenj treba priznati, da je “novi obraz” na volitvah najboljši, ko je na sceni zelo malo časa ali ga sploh ni. Šarec, ki se je po njej pred zadnjimi volitvami potikal že kakšnih osem mesecev, je zgolj za las postal najmočnejši znotraj bloka. Spomnimo: Cerar je bil v areni, pa še to v glavnem zgolj “v preddverju”, samo dva meseca, Janković še to ne.
Vnuki revolucionarjev, ki prihajajo zdaj v luč medijskih in družbenih žarometov, nam ne obetajo nič dobrega. So popoln proizvod revolucionarne logike, vzgoje in miselnosti, ki se je razvila v nove oblike, že kažejo svoje totalitarno in zmešano poreklo in pritiskajo na nas.
Bavcon izjavil, da so zakonodajo, ki je omogočila vlaganje zahtevkov za varstvo zakonitosti v montiranih medvojnih in povojnih sodnih procesih, dosegli »desničarji in narodni izdajalci«.
Brez zadržkov lahko zatrdim, da mi doslej še nikoli ni prišlo na misel, da bi v javnih oglašanjih posegal po besednjaku, kot se ga je odločil uporabiti moj mariborski rojak Aleksander Osojnik. Precenjena moč sramotenja … Beri dalje
Janez: Juhant: Spoštovani socialni demokrati, če čutite z narodom, kot ste zapisali, pomagajte Sloveniji k svobodi in demokraciji!
Župnik Osojnik je izbiral besede, ki so sprožile veliko medijsko pozornost. Če bi se odločil za bolj uglajene besede diplomatskega jezika, se ne bi nihče menil za njegov zapis in se tudi ne bi pogovarjali o sporočilni vrednosti zapisanega. V medijsko tako monopolni družbi, kakršna je naša, pridejo do izraza samo skrajne misli običajnih smrtnikov, medtem ko lahko medijski izbranci leta in leta govorijo nesmisle ali pa veliko govorijo in skoraj nič ne povedo, in še to v najbolj gledanih terminih.
Komunisti želijo, da krenemo s poti, ki smo jo na plebiscitu množično začrtali leta 1990. Prav tem poizkusom se moramo odločno upreti, če želimo zaustaviti vse negativne pojave v politiki in naši družbi. To je tudi edina pot do svobodne, poštene in demokratične družbe za vse. Ne samo za izbrance s partijskim pedigrejem.
Rhonheimerjevo sporočilo katoličanom, ki diha iz pričujoče knjige, je naslednje: »Katoličani naj ne bodo zagovorniki socialne pravičnosti, ki dela državljane bolj in bolj odvisne od socialne države, ampak morajo biti, prav kot kristjani, predvsem branilci svobode in z njo osebne odgovornosti in svobodne podjetniške pobude, da se zadovoljijo resnične potrebe njihovih sodržavljanov, zlasti najrevnejših in najbolj potrebnih med njimi.«
Marko Juhant je specialni pedagog in »varuh otrokovih dolžnosti«, hkrati pa starše spodbuja, naj bodo do otroka pozorni in naj opazijo vsako dobro stvar, ki jo naredi. Spodbuja pogovor v družini, svetuje, kaj storiti, če se otroci kregajo med seboj ali če je otrok nasilen. Učiteljice pa spodbuja, naj bodo ponosne na svoj poklic.
Sedaj je socialno vprašanje v domeni levice, ki ga nikoli ne razume v njegovi pravi problematiki, ampak zgolj kot najbolj učinkovito sredstvo za pridobitev oblasti in prilastitev tujega premoženja. Sedaj so si prilastili še socialno vprašanje.
Ni težko ugotoviti, da je sodobna tržna ekonomija sposobna doseči izjemno visoko dodano vrednost na zaposlenega (najbolj razvite države dosegajo preko 100.000 € dodane vrednosti na zaposlenega), medtem ko mi dosegamo nekje do 44.000 €. In samo dodana vrednost je tista, ki se lahko deli za plače delavcem v profitnem sektorju in potrošnjo (davki) države.
Fritz seveda ne omenja, da sem na zborovanju v Dražgošah leta 1995 nastopil tudi jaz. Moj govor je bil seveda boljši od Fritzovega, za dokaz svojega spoštovanja zmage nad fašizmom in nacizmom pa v odgovoru Fritz prilagam podatek o njegovi objavi .
Pesnik Karel Starc sam je pripravil zbirko, jo poslal prijateljem, vendar je z naslovom Prezgodnje slovo izšla šele mnogo let po njegovi smrti: leta 1995; drugačna, kot si jo je zamislil. Uredil jo je in spremno besedo napisal France Filipič, Hinko Košak pa je prispeval zapis o pesniku – prijatelju.
Iz Demosove usode je moč povzeti še, da je na podobno strnitev vrst moč računati le ob zelo razvidnem skupnem cilju in navsezadnje skupni nevarnosti. Ali je skoraj popolna prevlada ene politične opcije za dovolj akterjev za kaj takega že dovolj moreča, trenutno ne znam oceniti.
Peterle: “Ko Pučniku in Janezu Janši v New Yorku ni uspela vključitev takratne SDSS v rdečo internacionalo, je Janša obrnil zadevo za 180 stopinj in jo popeljal iz levega bloka na desno med člane Evropske ljudske stranke. S tem je bilo po njegovem konec Demosovega širokega političnega modela, ki je pokrival vse tri politične strani.”
Žal številni montirani procesi iz časa komunističnega režima ob ustanovitvi samostojne Slovenije niso bili v celoti razveljavljeni, prepuščeno je bilo posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico.
Če laž deluje v korist politične korektnosti, se mora resnica pač skriti globoko v ilegalo družbe. In tako laž dobi domovinsko pravico. Če temu dodamo še všečkanje, pa sčasoma tako in tako sploh izgubimo občutek, kaj je res in kaj ne.
V oči bode, da komunistični simboli, med njim so bile tudi zastave propadle skupne države ter oboroženi pripadniki kučanove varde, ne motijo predsednika RS Boruta Pahorja, ki je bil tudi letos prisoten na Osankarici. Je torej to res spominska slovesnost nacionalnega pomena ali zgolj manifestacija moči tranzicijske levice, ki še vedno obvladuje in nadzoruje življenje naše mlade države.
Namesto stanovanjske politike, ki bi mladim olajšala pot do osamosvojitve in lastne družine, jim oblastniki ponujajo anarhično družinsko zakonodajo. Z njo podpirajo degradacijo družine, dekadentno vseenost in apatijo. Za novorojence je škoda 500 evrov državne dobrodošlice … In po vsem tem se čudijo, da se mladi ne poročajo, da nimajo otrok, da zapuščajo državo.
Če sem povsem plastičen, ne pričakujmo od Alenke Bratušek, Karla Erjavca, Janeza Janše, Marjana Šarca, Mateja Tonina, Dejana Židana itd. revolucionarnih intelektualnih konceptov in državnih vizij, so politiki ponavadi izvajalci idej, ki so zrasle na zelniku drugih.