Dne 21.avgusta 1946 se je začel eden najvažnejših povojnih procesov v Sloveniji, saj je s škofom Rožmanom sedela na zatožni klopi celotna slovenska katoliška Cerkev. Po koncu vojne je bila Cerkev še edina organizirana sila zunaj Komunistične partije in je kot taka ovirala pri njenem projektu prevzema oblasti.
Sodba je bila razglašena 30. avgusta. Rožman je bil v odsotnosti obsojen na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni ter zaplembo premoženja – in po pritožbi od Vrhovnega sodišča še na odvzem državljanstva. Izgubo političnih in državljanskih pravic pa so mu znižali na pet let.
Kot smo zapisali v uvodni predstavitvi procesa, sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof Rožman pomagal neštetim ljudem, ki so pri njem iskali pomoč, še posebej so izstopale njegove številne intervencije za pregnane duhovnike, talce, zapornike, internirance, jude. Rožman je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot, ker bi izzval bi samo nepotrebne žrtve. Zato je bil, po vsem kar nam je znano, globoko prepričan, da bodo zavezniki zmagali, da pa bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Hotel je, da slovenski narod s čim manj žrtvami premosti vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem.
Rožman je trdil, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa, če bo prišel na vlado, bo dolgo ostal. Zgodovina mu je dala prav.
Sodišče v samostojni Sloveniji enačilo boj proti komunizmu s prostovoljno kolaboracijo
Okrožno sodišče v Ljubljani je trikrat (1996, 1998, 2003) zavrnilo revizijo procesa s podobnimi argumenti kot revolucionarno sodišče leta 1946. Enačilo je »boj proti komunizmu« s »prostovoljno kolaboracijo«. Zavračalo je nove dokaze, nova zgodovinska dela in ekspertize in utemeljevalo svoje ugotovitve na ugotovitvah komunističnega zgodovinopisja, ki ne samo, da z zgodovinopisjem kot znanstveno vedo nima nič skupnega, temveč je služilo kot propagandno orodje komunističnemu režimu.
Škoda pa je, da v dolgih letih po samosvojitvi ni prišlo do obnove kazenskega postopka, kar je bil namen generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki je 29. decembra 1995 vložilo zahtevo. Predložil je nova dejstva in dokaze glede vseh 13 točk, v katerih so opisana dejanja, ki naj bi sestavljala podlago sodbe. Čeprav je bilo leta 1946 na voljo še veliko še živečih prič in dokumentov, ki bi lahko pričali o tem, da se je Rožman v nasprotju s trditvami obtožnice zavzemal za bolj človeško ravnanje s prebivalstvom in posredoval za izpustitev zaprtih, talcev in internirancev, oz. vsaj za omilitev kazni, sodišče tega sploh ni upoštevalo.
Ko v samostojni Sloveniji zahteva za varstvo zakonitosti ni v interesu države
Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je leta 1996 zavrnil obnovo procesa, pa je argumentiral, da škofovih intervencij ne more upoštevati, ker je to »ravnanje, ki se od vrhovnega cerkvenega poglavarja tudi pričakuje«. Češ, ker mora cerkveni predstojnik ravnati človeško, se mu njegova pomoč ne more šteti v prid.
Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. novembra 1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravnim argumentom, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji.
Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 1. oktobra 2007 ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnila okrožnemu sodišču v novo sojenje. Med tem je bila namreč v toliko spremenjena zakonodaja, da so za duhovnike in redovnike registriranih verskih skupnosti lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti.
Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo, ker vojaško sodišče ni bilo pristojno za škofa Rožmana, ker mu je bilo sojeno v odsotnosti in je bila s tem kršena pravica do obrambe in ker niso bili upoštevani dokumenti in priče škofu v dobro. Tako je npr. sodišče leta 1946 zavrnilo izjavo matere Toneta Tomšiča, ker bi lahko »kvarila« celotno podobo, ki jo je prikazala obtožnica.
Predlog, da bi zaslišali pričo, »ki bi se sklicevala na ime slavnega padlega heroja Toneta Tomšiča«, naj bi bil neprimeren, »ker bi s tem žalili najgloblje občutke slovenskega naroda«. Škof Rožman torej ni imel možnosti se učinkovito braniti pred sodiščem.
Številni montirani procesi iz časa komunizma ostajajo prepuščeni posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico
Če Okrožno sodišče ne bi sprejelo sklepa, bi zadeva čez nekaj mesecev zastarala. Odločitev sodišča je pozitivna, že zato, ker je vsaka sodba, ki ni bila izpeljana po pravnih normah, sramota za pravno državo, saj demokratični svet gradi na spoštovanju pravnih temeljev in človekovih pravic. Torej je spoštovanje teh v interesu države. To pomeni med drugim tudi, da ima vsak obtoženec pravico do postopka, ki je voden po pravnih normah. Žal številni montirani procesi iz časa komunističnega režima ob ustanovitvi samostojne Slovenije niso bili v celoti razveljavljeni, prepuščeno je bilo posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico.
