V Sloveniji bomo kmalu praznovali nov državni jubilej in ob jubilejih se spodobi, da se vprašamo: Kako pa je kaj s slovensko vizijo? »Manjka nam vizija,« je v zborniku Nove revije Slovenci in prihodnost iz leta 1993 zgroženo ugotavljal filozof Ivo Urbančič, kar je definiral kot nacionalni škandal, da osamosvojena, demokratizirana in mednarodno priznana mlada država ne ve, kaj bi sama s seboj. Pod preprogo konsenza političnih elit, da sta naslednja državna cilja vstop v Evropsko zvezo in NATO, je bila vsaj tehnično smer zarisana.
Slovenski model tranzicije doživel hudo streznitev ob nastopu finančne krize
V ekonomskem smislu je sicer slovenska tranzicija nekoliko samosvoja, kot sta jo v knjigi Capitalist Diversity on Europe’s Periphery definirala Dorothee Bohle in Bela Greskovits, ko sta z uporabo teoretskega okvirja Polanyjeve Velike preobrazbe analizirala tranzicijo postsocialističnih držav. Slovenijo sta umestila v posebno rubriko – neokorporativistični model tranzicije, za razliko od neoliberalnega modela baltskih držav in vgrajenega neoliberalnega modela višegrajskih držav. Kljub relativni uspešnosti v 90. letih je slovenski model doživel hudo streznitev ob nastopu finančne krize, kjer so na dan prišle vse njegove težave.
Vizije se pišejo vedno znova. Zadnja je prišla na dan v času Cerarjeve vlade. Problem te vizije je predvsem v tem, da če ne bi bilo krajšega odstavka o pomembnosti slovenskega jezika, bi v naslov Vizija Slovenije namesto Slovenije lahko mirno zapisali Nove Zelandije, Čila, Švedske ali Kanade. Generične vizije, ki tako malo črpajo iz lastne identitete in razumevanja svoje narodne bitnosti, bodo kakor doslej tudi v prihodnje ostale samo črke na papirju. V viziji ne boste niti enkrat zasledili besed tradicija ali krščanstvo. Narodna zavest in dediščina sta na 88 straneh omenjeni enkrat. Glede na to, da je pri pisanju vizije sodelovalo 610 slovenskih državljanov iz različnih okolij, socialnega stanu in poklicev ter so se o tem pogovarjali 100 ur, je to očitno naše realno stanje. Več kot samo rahlo zaskrbljujoče.
Od aktualnih politikov ne pričakujmo revolucionarnih intelektualnih konceptov in državnih vizij
Po drugi strani pa je valiti vso krivdo na politično elito in njeno (ne)zmožnost vzpostavitve vizije nedoraslo in nepošteno. Sam se strinjam z Friedrichom A. von Hayekom, ki pravi, da so politiki »drugorazredni razlagalci idej« (»secondhand dealers of ideas«).Torej, da politiki ponavadi niso neki intelektualni veleumi, razsvetljeni filozofi, ki uspešno aplicirajo svoja dognanja v praktično politiko. Thomas Jefferson, J. E. Krek in Robert Schuman se pač ne rodijo na vsakih pet let. Nasprotno, za Hayeka so politiki ponavadi izvajalci idej, ki so zrasle na zelniku drugih.
Če sem povsem plastičen, ne pričakujem od Alenke Bratušek, Karla Erjavca, Janeza Janše, Marjana Šarca, Mateja Tonina, Dejana Židana itd. revolucionarnih intelektualnih konceptov in državnih vizij.
Sledeča ugotovitev je samoumevna. Če so politiki samo izvajalci idej nekoga drugega ali neke druge intelektualne skupine, je potem očitno, da ne znamo razviti dobrih idej na celotni družbeni ravni. Torej ne gre toliko za problem političnih elit kot za problem celotne slovenske intelektualne srenje. Kar je pravzaprav še bolj zaskrbljujoče.
Slovenija je v realnopolitičnem smislu majhna, periferna država. Z dvema milijonoma prebivalcev ne bomo spreminjali ekonomske svetovne ureditve, kar so sicer pobožne želje mnogih slovenskih intelektualcev. Samo preko dobrega razumevanja samih sebe, svoje lastne identitete, svojih potencialov, a hkrati tudi odličnega razumevanja družbeno-ekonomskega mednarodnega sistema, kateremu pripadamo, in nacionalnega političnega konsenza lahko začnemo lesti iz povprečja. Kako gre že tista zgodba o Davidu in Goljatu …?
Intelektualci so pred štiridesetimi leti začeli krhati ustroj nekdanjega nedemokratičnega režima in jasno kazali pot naprej. Je že prišel znova čas, da se prekine cikel brezciljnosti?
Opomba: Pri besedilu gre za del prispevka, ki je bil objavljen v Slovenskem času.
