Šiško pokvaril romanje postkomunistične elite

V oči bode, da komunistični simboli, med njim so bile tudi zastave propadle skupne države ter oboroženi pripadniki kučanove varde, ne motijo predsednika RS Boruta Pahorja, ki je bil tudi letos prisoten na Osankarici. Je torej to res spominska slovesnost nacionalnega pomena ali zgolj manifestacija moči tranzicijske levice, ki še vedno obvladuje in nadzoruje življenje naše mlade države. Foto: Printscreen TVSLO

Ta konec tedna smo bili lahko priča prireditvi ob 77. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, ki pa jo mnogi – predvsem stranke slovenske levice, še posebej pa Socialni demokrati – izrabljajo za poveličevanje partizanstva, kar poteka klasično pompozno in daleč od zgodovinske resnice.

Osankarica: z Andrejem Šiškom romanje komunistične elite dobilo novo dimenzijo

Naj spomnimo, da je mariborsko sodišče Šiška zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve lanskega marca obsodilo na osem mesecev zapora, pri čemer pa je večino kazni odslužil že s priporom, iz katerega ga je sodišče do pravnomočnosti sodbe izpustilo ob izreku sodbe. Tako Šiško kot njegova zagovornica Lucija Šikovec Ušaj sta bila takrat prepričana, da mu preostanka kazni ne bo treba odslužiti. V začetku decembra pa je sodišče izdalo poziv, naj se zglasi v zaporu. Medtem ko na sodišču trdijo, da so mu sklep pravilno vročili, pa Šiško nasprotno meni, da je bil poziv vročen prepozno in napačno. Vseeno je oddal prošnjo za preložitev prestajanja kazni, ki pa jo je mariborsko sodišče zavrglo, s čimer je sklep o tem, da mora v zapor, sredi meseca postal pravnomočen.

Ker je Andrej Šiško očitno presodil, da se ne bo mogel izogniti prestajanja preostanka zaporne kazni, je bilo prizorišče spominske slovesnosti pravo mesto za aretacijo in odhod v zapor. To se je v resnici tudi zgodilo, očividci aretacije v prisotnosti pripadnikov varde, pa so zgroženo ugotavljali, da jim je Šiško pokvaril dogodek, s katerim za politične namene izrabljajo tragično usodo pripadnikov Pohorskega bataljona, pompozno poveličujejo partizanstvo in prikrivajo zgodovinske resnice.

Osankarica s totalitarnimi simboli za ljotičevca Alfonza Šarha

Prisotnost komunističnih simbolov je namreč v nasprotju z dejstvom, na katerega opozarja priznan slovenski zgodovinar dr. Stane Granda. Alfonz Šarh, najbolj prepoznana oseba iz postroja moštva Pohorskega bataljona, naj bi bil po mnenju Grande nepopustljiv ljotičevec. Torej naj bi bil četnik, ki ga komunistom, kljub poskusom, ni uspelo spreobrniti.

Stane Granda je že pred časom osvetlil takratno dogajanje na Štajerskem. Povedal je, da sta bila narodna zavest, zlasti pa jugoslovanski patriotizem v tem delu Slovenije še posebej močna. Opozoril je tudi na posebej močno napete slovensko-nemške odnosi na Štajerskem, kjer je bilo še kar nekaj ostankov nemštva iz časa pred prvo svetovno vojno. Zato ne čudi, da je to območje predstavljalo prvo tarčo nemškega prodora.

Čisti nacionalizem je predstavljal razlog za prvo odporništvo, ki se je začelo organizirati tudi okrog Alfonza Šarha, za katerega je znano, da nikoli ni bil komunist, ampak jugoslovanski nacionalist, konkretno je bil član ljotičevega zbora. Ljotičev zbor, ki so ga nekateri naši starejši zgodovinarji označevali za fašističnega, se je nato organiziral v odporniško enoto, po navadi so se imenovali četniki.

Mnenja, da naj bi Pohorski bataljon izdali komunisti, so še vedno živa med ljudmi

Začel se je odpor, saj Nemci po besedah Grande niso dopuščali nikakršnih takšnih skupin. Prišlo je do krvavega obračuna s to enoto, gre za znamenito tragedijo Pohorskega bataljona, za katero nekateri mislijo, da okrog nje obstajajo skrivnosti.

»Obstajajo mnenja, žal dokazov nisem nikoli slišal, da naj bi jih komunisti tudi izdali, ker se niso hoteli vključiti v partijski odpor,« je povedal Granda. Dodaja pa, da bo to trditev treba še dokazati. Pohorska tragedija je za dolgo časa zaustavila odporniško gibanje na Štajerskem, ki pa dolgo ni bilo pod tako močnim patronatom komunistov, kot nam je to poznano v italijanski okupacijski coni, kjer so odpor v celoti vodili komunisti sicer vsaj navzven prikazovane pluralne OF.

Publicist Ivo Žajdela, ki je pisal o nečastnih dejanjih pripadnikov Pohorskega bataljona, težko razume, čemu na kraj njihovega uničenja romajo sonarodnjaki in nekateri politični funkcionarji. Pripadnikom bataljona, po besedah Žajdele, je boj proti nacističnim okupatorjem predstavljal le drugorazredno temo. Žajdela je pisal o dejanjih, ki nikakor ne morejo predstavljati zgleda za posnemanje. Domačini s Pohorja  so dobro vedeli, da so pripadniki bataljona pri svojih sonarodnjakih požigali, plenili in uničevali, namesto da bi to počeli pri okupatorju.

Pet tisoč Nemcev nemočnih proti nekaj deset partizanom; zabrisane meje med resnico in pravljicami?

France Filipič velja za avtorja, ki je v svoji knjigi Pohorski bataljon orisal »herojstvo« te enote in ga spravil na papir z namenom, da se lahko z njim seznani tudi javnost. Ob tem je med drugim pripomnil: »Ljudska domišljija je dala nekaterim dejanjem prav poseben sijaj in polagoma se zabrisujejo meje med resničnostjo in pravljičnostjo.«

Kljub navdušenosti nad Pohorskim bataljonom je avtor večkrat priznal, da so partizani pretiravali, ko so navajali število umrlih okupatorjev v borbah.

Nekajurna osvoboditev Šoštanja na račun številnih žrtev na slovenski strani

V Filipičevi knjigi lahko tudi preberemo, da je štajerski bataljon v noči s 7. na 8. oktober 1941 vkorakal v Šoštanj, ga za nekaj ur osvobodil, s tem pa prispeval k žrtvam več Slovencev.

»Ves napad je bil izvršen tako nepričakovano in je potekal tako naglo, da Nemci sploh niso mogli pomisliti na resnejši odpor. Propagandni učinek akcije je bil nepopisen. Pošteni Slovenci so se veselili, okupator pa je divjal kot iz uma. Streljal je talce, se pognal v hajko za partizani, do živega pa jim ni mogel.«

Poročila navajajo, da so partizani ropali po Pohorju

Iz poročila št. 13, ki je prav tako objavljeno v omenjeni knjigi, je razvidno, da je ropanje partizanom predstavljalo prioriteto. Tam namreč piše, da večjih vojaško-ofenzivnih akcij bataljon ni izvajal. Ker je bil ta vzpostavljen v času pozne jeseni, je dobil direktivo, naj si za čas prezimovanja pripravi zadostno količino hrane. Če pri tem opozorimo na dejstvo, da je imela vsaka ekonomska akcija povezave z vojaško, ker je bila pred skoraj vsako trgovino straža, potem lahko opazimo, da je imel bataljon nenehen stik s sovražnikom.

V poročilu je tudi zapis, da se je na Šmartnem na Pohorju z 11. na 12. oktober 1942 prikazala Ruška četa, ki je izvedla pomembno akcijo, ko je izpraznila trgovino Karla Lepšine. V enem izmed poročil, na katerega je opozoril publicist Damjan Likar, je zapisano:

»Neki delavec je videl bando v moči okrog 25 ljudi, ki je korakala od Skomarja proti Št. Vidu – Hudinja. Banda je trgovcu v Skomarju, ki mu je oplenila trgovino že 9. 12. 1942, vzela radio in ročno harmoniko.«

V nemškem poročilu se ni mogoče seznaniti le z opisi o položaju, ampak tudi s tem, kako se je med 60 in 70 partizanov napotilo na posest v lasti župana iz Šmartnega na Pohorju in mu odtujilo konja, dva bika, dve kravi, svinjo in veliko živil. Nekateri prebivalci in kmetje s Smolnika so se po poslednji bitki Pohorskega bataljona na Osankarici odpravili proti taborišču, da bi morda našli svoje odtujene osebne predmete, je mogoče prebrati v poročilu orožniške postaje v Rušah.

Potekala je intenzivna ideološka prevzgoja preostalih nekomunistov

Na 484. strani Filipičeve knjige je mogoče prebrati, da je dan pred njegovim uničenjem Pohorski bataljon, ki je takrat štel 70 partizanov, sestavljalo 28 partijcev, 16 skojevcev (članov komunistične mladine) in 7 kandidatov za člana komunistične partije. Ta podatek na laž postavlja trditve, da Pohorski bataljon ne predstavlja strankarske komunistične enote. Zaradi tega razloga ne čudi podatek, da je v tej enoti potekala tudi intenzivna ideološka prevzgoja preostalih nekomunistov.

Pohorski bataljon je v svoji knjigi z naslovom Dolga in težka pot 1941–45 obravnaval tudi Franc Zalaznik, ki je poročal o mnogih ropih in ubojih ljudi, ki so komunistom predstavljali izdajalce. Na 118. strani je mogoče prebrati podrobnosti o uničenju Pergerjeve tovarne lepenke v Mislinji 5. novembra 1942 pod vodstvom poveljnika štajerskih partizanov Franca Rozmana – Staneta, ki je dan prej prišel na Pohorje. V okviru te akcije so vredne stvari iz tovarne izropali in jo požgali, da bi zaposlenim odvzeli službe in jih s tem prisilili, da se pridružijo partizanom.

Kot lahko vidimo, tako v primeru Pohorskega kot tudi Cankarjevega bataljona, se poskuša prikriti celovito resnico, saj slovenska politična levica proslave izkorišča v prid lastne promocije, ob tem pa seveda ne manjkajo niti komunistični simboli in poveličevanje partizanstva.

V oči bode, da komunistični simboli, med njim so bile tudi zastave propadle skupne države ter oboroženi pripadniki kučanove varde, ne motijo predsednika RS Boruta Pahorja, ki je bil tudi letos prisoten na Osankarici. Je torej to res spominska slovesnost nacionalnega pomena ali zgolj manifestacija moči tranzicijske levice, ki še vedno obvladuje in nadzoruje življenje naše mlade države.