Kasta kontinuitetnih profesorjev, ki visoko dviga zastavo avtonomije univerze izključno zato, da svoj fevd upravlja kakor sama želi, si je dolga leta izplačevala neupravičene dodatke, da si je »popravila« svoje plače, ki so v naših razmerah več kot spodobne. Njihove plače so dobre. Na koncu gre vedno za eno in isto stvar. Gre za denar, za bogatenje, za pohlep.
Ob serijskih zmagah Petra Prevca in še živem spominu na rekordno sezono Tine Maze v svetovnem pokalu, smo športnega psihologa Mateja Tuška vprašali zakaj je konstantnost uspehov obeh športnih asov med slovenskimi športniki bolj izjema … Beri dalje
Odgovori ministrov, dekanice fakultete, lastnika vile, zgrajene na črno, pa kandidata za generalnega sekretarja ZN, so v svojem bistvu vsi enaki. Iz vseh njihovih izjav veje ena sama uglašena aroganca in popolna prepričanost, da se za to, kar so storili, ni potrebno kesati. Vsi po vrsti so namreč prepričani, da so bila njihova dejanja neškodljiva.
Nerazumljivo in nevarno je to, da smo vedno bolj prepričani, da demokratičnih institucij države sploh ne potrebujemo. In če drugega ne, bi politika morala predvsem zelo dobro razumeti, kakšna sporočila daje javnosti, ter se zavedati svoje velike odgovornosti, ki jo ima pri graditvi zaupanja v državo in v njene institucije.
V teh dneh so se potrdile govorice, da se naj bi vlada ogrevala za reševanje prezadolženega podjetja Tuš s pomočjo ustanavljanja zadruge. Študija, ki jo je naročilo ministrstvo za gospodarstvo, naj bi kot najboljšo rešitev … Beri dalje
Te dni se v naših kinematografih vrti film Dansko Dekle (The Danish girl), ki govori o danskem slikarju Einarju Wegenerju oziroma o prvi »ženski«, ki se je čutila ujeto v moškem telesu. Zgodba je sama po sebi fascinantna, saj nam slikovito pripoveduje o resnični osebi, ki si je med prvimi v 30-ih letih prejšnjega stoletja dala kirurško spremeniti spol.
Krute življenjske izkušnje Pričevalcev se ne skladajo s podobami naše polpretekle zgodovine, ki so jo ustvarili in jo oblikujejo še naprej naši pooblaščeni zgodovinarji. Ni pravljica o junakih, ampak zgodba o trpečem narodu, o preganjanem civilnem prebivalstvu, ki je moralo prenašati nasilje fašizma, nacizma in komunizma, tega zadnjega najdlje, bil je najbolj poguben, še vedno je tu.
Begunci ali pa če hočemo migranti, so pokazali zobe, ki so ne samo močnejši od nekaj kolutov žice, temveč predvsem od sprenevedanja tistih, ki so tako močan val migracij sploh povzročili. Neenakosti med ljudmi in narodi se ne bodo mogle preprosto rešiti z nekimi ekonomskimi računicami in sicer ravno zato ne, ker je računicam ravno sedaj dokončno odklenkalo.
Mlada poljska tviterašica Marta Niemczyk je na svojem tviter profilu pokazala fotografijo napisa, ki so ga odbojkarski navijači razvili v Berlinu. Na njem je pisalo: “Protect your women, not our democracy! (Zaščitite svoje ženske, ne naše demokracije.)” Tako so poljski navijači sporočili Nemcem, naj se raje posvetijo bistvenemu – naj vendar raje zaščitijo svoje ženske, preden se vmešavajo v politične zadeve tuje države. Kako jasno in boleče sporočilo za Nemce! Kaj se je zgodilo nemškemu ali – recimo raje – evropskemu moškemu, da ni sposoben več zaščititi svojih žensk?
Še smo v šoku. Ravno okrog praznika Svetih treh kraljev so nas s pomenljivo zamudo doletele novice o nasilju nad ženskami, ki se je zgodilo na silvestrski večer v Kölnu. Le nekaj deset metrov od relikvij svetih treh kraljev je zajetna množica moških otipavala, okradla, tolkla, zaničevala, v vsaj dveh primerih celo posilila, v okolici katedrale in železniške postaje nahajajoče se ženske.
Kdor se danes zoperstavlja sicer razredčeni, vendar zato toliko nasilnejši rdeči »vrhuški«, ni samo zasramovan v uradnih medijih, ampak, kot kaže primer Aleša Primca, tudi predmet posmeha v osrednjem »narodnem« gledališču, ki ga financira država. Nič posebnega niti ni, če mu levičarji zagrozijo, da se bo pridružil pobitim v Barbarinem rovu.
V ospredju so vprašanje varnosti in zaščite Evrope pred terorizmom, vprašanje migracijskega vala iz Bližnjega vzhoda in Afrike v EU, ki je največji migracijski val po drugi svetovni vojni, razplet vojne v Siriji, vprašanje iranskega jedrskega programa, vprašanje prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA, vprašanje prestrukturiranja kitajskega gospodarstva in rezultat ameriških volitev.
Adventni čas je čas, ko bi se moral vsak izmed nas poglobiti v moralno in duhovno stanje svoje duše, je čas v pričakovanju Božiča, Jezusovega rojstva. Sina Božjega, ki ga je Bog poslal na zemljo, … Beri dalje
7. januarja 1946 sta se Filip Terčelj in Franc Krašna skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani. Na poti sta ju aretirala neznana moška in ju blizu Davče izročila enoti KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu.
Za nami je božič, praznik Jezusovega rojstva. Pridružil se nam je Mali otrok. Dete, ki je Bog. Ki je Bog z nami. Na nek način je to življenje že prej prebivalo med nami, v času … Beri dalje
In se je vsulo, kot da bi si ljudje resnično verjeli, da so v Depali vasi komaj preprečili, da ni poslal tankov da obkolijo Murglje (sic!). Če bi na »nevarnost« opozarjali samo mladinci, ki itak v vsem vidijo grosupeljsko zaroto, bi še šlo. Ampak kritiki so se pridružili tudi komentatorji, ki jim ne moremo očitati pomanjkanje distance ali zdrave pameti.
Govorim seveda o jugonostalgiji, ki se vsako leto groteskno razbohoti ravno tedaj, ki bi morali biti najbolj ponosni na to, da imajo naša etnična skupina, jezik in tradicija dom v varnem zavetju samostojne državne entitete znotraj družine evropskih narodov. Nekaj o čemer lahko večina etničnih skupin tega sveta le sanja.
Ob tem ko bodeča žica vztrajno »raste« tudi na slovenski državni meji, sem se spomnil na Madžarsko. Ob medijskem poročanju se naša vzhodna soseda zdi kot uspeli Hitlerjev patent, nekakšen ideološko-politični fosil, ki je v ugodnem vzhodnoevropskem komunističnem habitatu preživel do današnjih dni in se še uspešno upira demokratični odjugi.
Nedavno sem ujel radijsko vest, da je Milan Kučan v pogovoru z novinarjem izpostavil ukinitev Službe družbenega knjigovodstva kot eno od največjih napak v četrt stoletja slovenske samostojnosti. Komunikacijski šum, ali nek čuden s strani novinarja slabo povzet kontekst izjave, sem si rekel in na vse skupaj pozabil.
Stare sile so v strukturah družbe ostale, niso bile v stanju, da bi sprejele resnično demokracijo. In mi smo podlegli njihovim manipulacijam. S tem ko smo sprejeli ali dovolili njihove manevre, ko nismo hodili niti na volitve, kaj šele da bi razlikovali ali doumeli njihove manevre, smo podpirali tudi vse tisto, kar je slabo, neodgovorno.