Je Turčija zgled naši vladi?

Priča smo bili novemu zdrsu našega zunanjega ministra, ki se je objemal s turškim kolegom. Turška vlada je v tem času ena od največjih kršiteljic človekovih pravic na svetu. Turška vlada je poleg zapornih kazni lastnim državljanom odvzela službe, že pridobljeno izobrazbo ter vrsto drugih pridobljenih dobrin, in s tem pokazala, da ji v boju za oblast človekove pravice niso mar.

M. Tomšič, Slovenski čas: Usodna razklanost

Zgrešena politika levice je tisto, proti čemur se morajo boriti stranke desne sredine Globoka razdeljenost političnega prostora je ena glavnih značilnosti slovenske tranzicijske stvarnosti. Vendar ima le-ta dolgo tradicijo. Pravzaprav gre za eno od zgodovinskih … Beri dalje

Mladi bodo vprašali …

Čez desetletja bodo, kot upam, takratni mladi rodovi poznali prvega ministrskega predsednika samostojne Slovenije in njegovega obrambnega ministra. Zato jim tudi ne bo lahko pojasniti, kako to, da sta si njuni stranki ravno ob srebrnem jubileju države vsem na očeh strastno skočili v lase.

Zmaga desne sredine?

Edina politična drža, ki si lahko obeta uspeh proti omrežju, je populizem proti uveljavljenemu »establishmentu«. Ker imamo pri nas z ustavo zapovedan proporcionalni sistem, je možno populistično nagovarjati posamezne interesne skupine iz različnih izhodišč. Čeprav mi to ni všeč, je očitno, da politik, ki nima v krvi populističnega nastopanja, nima možnosti v volilnem boju proti omrežju.

“Sindikati v Sloveniji igrajo neodgovorno, cehovsko vlogo”

Milan Matos se je zgodaj začel ukvarjati z gospodarstvom, podjetništvom in se je z delovnimi rezultati prebijal v vrh Mladinske knjige. Najprej kot uspešen vodja prodaje, nato učinkovit manager. Po upokojitvi leta 2009 se je priključil NSI, kjer je predsednik Gospodarskega kluba.

Kdo vlada vladi?

Vsak, ki vsaj malo spremlja delovanje te vlade, mora nujno prej ali slej trčiti ob to vprašanje. Težko bi rekli, da predsednik vlade. Ali pa to res zelo dobro skriva. Tako dobro, da tega še njegovi (volivci) ne opazijo. Vsaj tako lahko sklepamo po objavljenih komentarjih. Pri vsakem vprašanju, konfliktu, problemu, ki nastane, si najprej vzame čas za premislek in ta velikokrat traja tako dolgo, da gre zadeva že mimo.

Kavice pač ne bo

In bo dotlej tvoja stranka še naprej (kar dolgo) sanjala o veliki zmagi na parlamentarnih volitvah, če ne drugače, pa v koaliciji s kakšno novo, bolj „pridno“ stranko, ki bi prinesla tudi „krščanske glasove“ … In bo dotlej moja stranka (v nedogled?) sanjala o tem, kako bo enkrat postala „največja stranka na desnici“, pa četudi le s 13 odstotki (glavno, da jih bo imela druga največja le 12 odstotkov!) …

Sem za male korake in velike pogovore

Če imata stranki o kaki stvari popolnoma nasprotna si stališča, ni pričakovati, da ne bosta »napadali« teh nasprotnih si stališč. »Napadanje« v smislu osebne žalitve pa tudi v politiki res ni dobro. Je škodljivo. Predvsem če smo zamerljivi in jih celo napihujemo. Še huje pa je, če nasedamo govoricam ali celo namerno podtaknjenim dezinformacijam.

Ali je možen ‘novi Demos’?

Sem eden tistih, ki se zaveda, kako zelo sta sedanjost in bodočnost odvisna od (nepredelane) preteklosti. Sicer se pa tudi ti v svojem zadnjem pismu vračaš v preteklost, ko govoriš o Demosu in o potrebi oživitve njegovega Duha. Zgodovina je pač učiteljica življenja. Zato tudi jaz podpiram pristop, po katerem naj bi se izognili (osvobodili) dejstev, ki so se v preteklosti izkazala za slaba, in obnovili stvari, ki so se izkazale za dobre.

Pobuda za konsolidacijo slovenske desnice

Še prav dobro se spominjam, kako smo že decembra 1989 na sestanku SDZ analizirali politično situacijo in naše volilne obete in kako jasno je bilo že tedaj, da bo opozicija (demokracija!) v Sloveniji zmagala. Prav bali smo se, da bi Zveza komunistov Slovenije v Beogradu poskušala pridobiti na ugledu in v slovenskem javnem mnenju s kakšnimi podobnimi dejanji, kot so se potem res zgodila.

Govoriti o preteklosti, pomeni, govoriti o (vzrokih) sedanjosti

Nemogoče je razumeti našo sedanjo ujetost v politično, gospodarsko in moralno krizo, če ne razumemo preteklosti. Nemogoče je vzpostaviti normalno in svobodno družbo, v kateri bi veljala prastara načela, »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, če ne obsodimo sistema, ki je gradil (in še danes gradi!) prav na laži, kraji (državnega premoženja) in (medijskem ali sodnem) uboju.

Zakaj Demos ni izvedel lustracije

Pogled, zaskrbljenost in delovanje NSi so usmerjena izrazito v prihodnost, medtem ko je SDS zazrta bolj (predvsem, najprej?) v preteklost. Saj se tudi jaz strinjam, da brez razčiščevanja (očiščenja) preteklosti ni možno graditi obetavne prihodnosti. Se pa očitno razlikujemo (le) v stopnji intenzivnosti, kako daleč nazaj in kako dosledno je treba opraviti s preteklimi grehi.