Spoštovani France!
Tvoje zadnje pismo sem prav z veseljem prebral, saj se (no, bom kar malo nadaljeval s statistiko…) v precej več kot 90% povsem strinjam s tvojimi mislimi. Navdušen sem, da je za nekoga iz SDS – Slovenska pomlad »sinonim za vse pristno demokratične stranke, tako ‘desne’ kot ‘leve’…«. No, o tem, katera slovenska leva stranka bi bila lahko pristno demokratična, bova lahko še v nadaljevanju kakšno rekla…
Bojim pa se, da me tvoji argumenti o tem, da naj bi Nova Slovenija v zadnjem času »zavijala v levo«, niso prepričali. Vse te »očitke« smo s strani (simpatizerjev) SDS že velikokrat slišali, vendar se bojim, da ta »dialog« (bolje: prepir) poteka kar nekako drug mimo drugega.
Pogled, zaskrbljenost in delovanje NSi so usmerjena izrazito v prihodnost, medtem ko je SDS zazrta bolj (predvsem, najprej?) v preteklost. Saj se tudi jaz strinjam, da brez razčiščevanja (očiščenja) preteklosti ni možno graditi obetavne prihodnosti. Se pa očitno razlikujemo (le) v stopnji intenzivnosti, kako daleč nazaj in kako dosledno je treba opraviti s preteklimi grehi.
Verjemi, da imamo v Novi Sloveniji enako negativen odnos – kot v SDS – do: zločinskosti komunizma in njegove dolgoletne ugrabitve slovenskega naroda v 20. stoletju, medvojnih in povojnih zločinov, revolucionarnega nasilja, totalitarnosti povojne oblasti v Jugoslaviji in Sloveniji, tajnih služb in njihovih metod vse do leta 1990, zatiranja verske svobode in pomanjkanja demokracije vse do osamosvojitve, itd. itd.
Nekaj razlike je le v tem, kako odpraviti posledice vse te zgodovinske navlake in kako zaceliti globoke rane slovenske družbe do te mere, da bo lahko zaživela normalno demokracijo – tako, kot so jo očitno številne druge evropske države, ki so bile tudi dolgoletne talke zločinskega komunizma.
Priložnost izgubljena, ne vrne se nobena!
Po mojem mnenju to velja tudi za lustracijo: če je nismo izvedli leta 1990, je tudi sedaj ne bomo … ker je prepozno! Seveda pri tem mislim na »čisto« (zgodovinsko utemeljeno) lustracijo, pri kateri bi nekomu očitali, da je bil vpleten v očitna kršenja človekovih pravic s strani in preko organov nedemokratičnih organizacij (seveda predvsem komunistične organizacije in tajnih služb) – do leta 1990! Po tej logiki bi morali biti prve tarče lustracije vsi preživeli voditelji prejšnjega totalitarnega režima, predvsem in prvi tudi – Milan Kučan, kot predsednik CK ZKS (politične organizacije, ki je Sloveniji 45 let onemogočala demokracijo)! Je pa res, da je Milana Kučana že takoj na začetku demokracije narod kar lepo »pomilostil«, s tem ko ga je izvolil za predsednika (Predsedstva) na prvih svobodnih volitvah.
Za vse druge »nepravilnosti«, ki so se (naj bi se) dogajale po letu 1990, pa čista lustracija (kot očiščenje zaradi grehov komunizma) ne pride več v poštev, saj obstajajo številni drugi mehanizmi, postopki in organi pravne države – demokratične Republike Slovenije… in sedaj celo širši privzeti pravni sistem Evropske unije!
Spoštovani France, naj ti ob tem še iskreno priznam, da sam tudi v obdobju 1990 do 1992 nisem bil za lustracijo, iz enakih razlogov, kot tudi Jože Pučnik ni bil! Trdno sem namreč (bil) prepričan, da se Sloveniji ne bi uspelo osamosvojiti in pobegniti iz grozečega balkanskega lonca (ki bi v vsakem primeru eksplodiral v vojno morijo, le da bi bila ta tudi za Slovenijo veliko bolj krvava), če bi se nova oblast lotila še dodatnega tretjega cilja (poleg demokratizacije in osamosvojitve še lustracija).
Pa verjemi, da sem bil kar dobro in »od znotraj« seznanjen o političnih okoliščinah tega našega zgodovinskega obdobja: kot poslanec (tedaj »delegat«) v republiški skupščini sem imel še dve pomembni zadolžitvi – predsedoval sem Zakonodajno-pravni komisiji ter Komisiji za poslovnik, predstavljal Slovenijo na javni obravnavi v Beogradu – pred Ustavnim sodiščem SFRJ – zaradi Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije, bil v vodstvu SDZ, podpredsednik Narodnih demokratov itd.
Naš program »ustvarjanja nove države« (in njene obrambe!) je bil izredno zahteven in napet. Notranja razporeditev sil v mavričnem Demosu je bila zelo široka (desne in leve stranke – kamor je tedaj sodila tudi tvoja stranka…), v komplicirani trodomni skupščini le pičla večina, mediji izrazito nenaklonjeni, opozicija napadalna in močna (izkušeni dolgoletni profesionalni politiki), zato je bilo treba iskati res samo najnujnejše skupne imenovalce raznobarvne koalicije in ne po nepotrebnem razburjati širšo javnost. Kakšne hitre enostranske poteze bi predstavljale veliko slabši temelj za novo državo, kot jo je široko izglasovani plebiscit.
Pa ne misli, da se nismo Demosovi politiki zavedali možnosti in potrebnosti lustracije! Velikokrat so padali tudi tovrstni predlogi. Če sem zadnjič v Intervjuju na TV Slovenija prav razumel Peterleta, sta skupaj z Janšo celo predlagala osnutek zakona o lustraciji, pa ta ni dobil zadostne podpore.
Po bitki je vsak lahko general – na to vedno pomislim, ko v teh časih pogosto slišim »očitke« zakaj, da ni Demos izvedel lustracije že leta 1990? Ponavljam: takrat to ni bilo možno! Če smo želeli ustvariti in obraniti samostojno državo Slovenijo!
France, dovoli, da malo problematiziram še tvoje stališče (iz prvega pisma), da naj bi se na desnici odpiral prazen prostor za novo stranko. Upam, da se zavedaš, da ne bi lahko »pomemben del njenih nekdanjih volivcev razočarano abstiniral naslednje volitve« samo pri NSi, ampak tudi pri SDS (kjer se je to na žalost v precejšnji meri zgodilo že pri volitvah 2014)!
Če ne drugega, bi se vsaj tisti del članov SDS, ki so del njenega Krščanskega foruma, lahko premaknil v še bolj izrazito novo »krščansko stranko«? In bi potem SDS morda res dobila enega »bolj zanesljivega« (samo kako dolgo?) političnega partnerja, pa morda kar dva potencialna koalicijskega partnerja?
France, ali priznaš, da bi bilo za slovensko desnico še bolj tvegano iti na naslednje volitve s štirimi strankami, namesto treh? Ali ne obstaja zelo realna možnost, da bi se desni glasovi tako porazdelili, da bi iz DZ izpadli kar dve ali celo tri (desne) stranke? In kaj bi potem (spet) imela tvoja stranka (in cela Slovenija!) od relativne zmage na volitvah, ko pa spet ne bi imela zaneslivih sorodnih partnerjev za resno in odgovorno vladanje v pravo smer?
Pa še eno opozorilo! Če bi bila nova »krščanska stranka« res samostojna (kar ni ravno nujno, če bi nastala s prevelikim forsiranjem drugih …), ali ne bi lahko tudi ona kasneje zelo razočarala vas pri SDS, če bi ubrala povsem samosvojo pot (pri čemer ima vedno glavno vlogo vodilni…, ki pa je lahko v tem smislu tudi uganka ali šibka točka…)? Ali ni(mate) že kar nekaj grenkih izkušenj z ljudmi, ki so vam na političnem ali gospodarskem področju »zasadili nož v hrbet«?
Če pa nova stranka ne bi bila zares samostojna, potem je bolje, da je ni in da pač še naprej krepite vaš Krščanski forum.
France, oprosti tem direktnim besedam, ampak drugače pač ne znam povedati tistega, o čemer sem prepričan – da bi bilo ustanavljanje novih strank v slovenskem političnem prostoru (tudi na levici!) – nepotrebno, kontraproduktivno, drago, neučinkovito in tvegano…
Lep pozdrav!
Tone Tomažič
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
