In bo dotlej tvoja stranka še naprej (kar dolgo) sanjala o veliki zmagi na parlamentarnih volitvah, če ne drugače, pa v koaliciji s kakšno novo, bolj „pridno“ stranko, ki bi prinesla tudi „krščanske glasove“ … In bo dotlej moja stranka (v nedogled?) sanjala o tem, kako bo enkrat postala „največja stranka na desnici“, pa četudi le s 13 odstotki (glavno, da jih bo imela druga največja le 12 odstotkov!) …
Če imata stranki o kaki stvari popolnoma nasprotna si stališča, ni pričakovati, da ne bosta »napadali« teh nasprotnih si stališč. »Napadanje« v smislu osebne žalitve pa tudi v politiki res ni dobro. Je škodljivo. Predvsem če smo zamerljivi in jih celo napihujemo. Še huje pa je, če nasedamo govoricam ali celo namerno podtaknjenim dezinformacijam.
V zrelih demokracijah se sklepajo po potrebi celo (ne)načelne velike koalicije – na primer med levimi in desnimi strankami, če je to nujno potrebno za dobro lastne države. V vsakem takem primeru morajo politiki obeh strani izbrati le ključna politična vprašanja – najti najmanjši skupni imenovalec – vse ostalo pa temu podrediti! Tudi »požreti« marsikatero staro izjavo, obljubo itd… predvsem pa zamero!
Sem eden tistih, ki se zaveda, kako zelo sta sedanjost in bodočnost odvisna od (nepredelane) preteklosti. Sicer se pa tudi ti v svojem zadnjem pismu vračaš v preteklost, ko govoriš o Demosu in o potrebi oživitve njegovega Duha. Zgodovina je pač učiteljica življenja. Zato tudi jaz podpiram pristop, po katerem naj bi se izognili (osvobodili) dejstev, ki so se v preteklosti izkazala za slaba, in obnovili stvari, ki so se izkazale za dobre.
Še prav dobro se spominjam, kako smo že decembra 1989 na sestanku SDZ analizirali politično situacijo in naše volilne obete in kako jasno je bilo že tedaj, da bo opozicija (demokracija!) v Sloveniji zmagala. Prav bali smo se, da bi Zveza komunistov Slovenije v Beogradu poskušala pridobiti na ugledu in v slovenskem javnem mnenju s kakšnimi podobnimi dejanji, kot so se potem res zgodila.
Nemogoče je razumeti našo sedanjo ujetost v politično, gospodarsko in moralno krizo, če ne razumemo preteklosti. Nemogoče je vzpostaviti normalno in svobodno družbo, v kateri bi veljala prastara načela, »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, če ne obsodimo sistema, ki je gradil (in še danes gradi!) prav na laži, kraji (državnega premoženja) in (medijskem ali sodnem) uboju.
Pogled, zaskrbljenost in delovanje NSi so usmerjena izrazito v prihodnost, medtem ko je SDS zazrta bolj (predvsem, najprej?) v preteklost. Saj se tudi jaz strinjam, da brez razčiščevanja (očiščenja) preteklosti ni možno graditi obetavne prihodnosti. Se pa očitno razlikujemo (le) v stopnji intenzivnosti, kako daleč nazaj in kako dosledno je treba opraviti s preteklimi grehi.
Ni problem, da so politiki navadni ljudje. Problem je, če tega ne vidimo in ne upoštevamo. Kako krivično in za državo škodljivo je, če vse politike po dolgem in počez enačimo, obsojamo in preklinjamo. Škodljivo je tudi, če vse politike, ki se prištevajo »našemu« nazorskemu krogu, s slepo dobrohotnostjo hvalimo in kujemo v zvezde. Brez zrele kritičnosti volivcev ni zrele demokracije.
Strinjam se, da je nujno oblikovati jedro sodelovanja – skupne zavezujoče cilje! Potem bo tudi lažje reševati posamezne spore, spodrsljaje ali celo žalitve. Zelo sem vesel, da bi tudi po tvojem mnenju bilo koristno ponovno vzpostaviti prakso rednih pogovorov. Si mi pa podal eno tezo, kjer pa se ne strinjava … da se je NSi pomaknila bolj v levo? Morda se je pa SDS pomaknila bolj (malo preveč?) v desno?
Spoštovani Tone, pred dnevi me je na spletni strani Časnika posebej pritegnil naslov tvojega razmišljanja »Slovenija pri zdravniku«. Prispodoba je kar pravšnja. Bolezen je nekaj neprijetnega, motečega, bolečega. Človeka izčrpava, ga lahko prikuje na posteljo ali celo dokončno uniči. In Slovenija je res bolna. A zdraviti oziroma blažiti simptome bolezni, ne bo dovolj.