Spoštovani Tone!
Prejšnji teden si zapisal, da se z mojim zadnjim pismom skoraj v celoti strinjaš, da te pa ne mika, da bi kaj dosti polemiziral. V nekaterih pomembnih niansah imava res različna stališča, ki so tudi pri desno-sredinsko usmerjenih volivcih pogosto prisotna. Ker pa se ne potrudimo, da bi jih razčistili, postanejo te razlike včasih vir neprijetnih razhajanj in škodljivih nesporazumov.
Tvojemu mnenju, da smo imeli v primerjavi z drugimi vzhodnimi državami nekoliko milejšo obliko diktature, bi zato dodal, da smo po padcu Kavčiča dobili – ne milejša, ampak – prava »svinčena« osemdeseta leta. Krvave metode, kot so izvensodno zapiranje, mučenje in pošiljanje na Goli otok so se na primer res nekoliko umirile, vzpostavile pa so se mnogo bolj prefinjene totalitarne metode, kot sta Bavconova zloraba kazenskega prava »za zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva« in brezobzirna kadrovska politika za vse pomembne segmente družbe, od politike, šolstva in medijev, do gospodarstva in bančništva. Tako kot se je v primeru Patria razgalil še vedno živ Bavconov sindrom, se vsak dan še vedno srečujemo z nekakšno avantgardno »kadrovsko diktaturo«.
Samo primer: v času Janševe vlade (2004-2008) je bilo takratni opoziciji ponujeno, da sodeluje pri imenovanju novih nadzornih svetov, kar so takratni opozicijski Socialdemokrati v nekaterih primerih tudi izkoristili. Sedaj, ko gre za imenovanje nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, ki bo upravljal z več kot desetimi milijardami državnega premoženja, pa Cerarjevi vladi ne pride niti na misel, da bi vsaj eno mesto ponudila opoziciji. Tako predlagani član seveda ne bi imel nobene posebne teže pri odločanju v nadzornem svetu, predstavljal pa bi minimalen opozicijski nadzor nad delom najpomembnejšega holdinga v državi. S tem bi tudi holding pridobil na verodostojnosti, država pa na zaupanju državljanov.
Praviš tudi, da je bil naš prehod v demokracijo še najbolj mehak od vseh držav tranzicije. Morda res. A če sem malo piker, bi takole pripomnil: Če bi gospodu Ceausescu in njegovi Securitate omogočili, da ostaneta na oblasti, bi bil tudi romunski prehod v demokracijo »mehak«, zato pa tudi le navidezen. V politično zaostrenih trenutkih je »avantgarda« namreč pripravljena mnogo popustiti, da se le obdrži na oblasti.
Se opravičujem, če se prepogosto dotikam preteklosti. Sem pač eden tistih, ki se zaveda, kako zelo sta sedanjost in bodočnost odvisna od (nepredelane) preteklosti. Sicer se pa tudi ti v svojem zadnjem pismu vračaš v preteklost, ko govoriš o Demosu in o potrebi oživitve njegovega Duha. Zgodovina je pač učiteljica življenja. Zato tudi jaz podpiram pristop, po katerem naj bi se izognili (osvobodili) dejstev, ki so se v preteklosti izkazala za slaba, in obnovili stvari, ki so se izkazale za dobre.
Pri »oživljanju« Demosovega duha pa vidim kar nekaj težav. Takratni Demos je res uspel združiti celo plejado strank na temelju svojega osnovnega projekta: osamosvojitev (od Beograda) in osvoboditev (od nedemokratičnega komunističnega sistema). Osamosvojitev je res uspela, osvoboditev pa očitno ne. A nekateri takratni Demosovci so danes prepričani, da je uspela tudi osvoboditev (demokratizacija) Slovenije in so v sedanji situaciji potrebni le še posamezni kozmetični popravki ter preprosto reševanje tekočih problemov. Drugi pa vidijo bistvo problema v neuspelem osvobajanju od socialistične miselnost in »avantgardnega« omrežja oblasti. Ti drugi so seveda prepričani, da kozmetika ne bo zadoščala niti za izhod iz krize, kaj šele za temeljito normalizacijo Slovenije.
Zato sem glede obnavljanja Demosa v njegovih nekdanjih okvirih nekoliko skeptičen. Se pa pojavlja vse širša in vse glasnejša civilna iniciativa, ki ni strankarsko opredeljena, in v kateri najdemo pripadnike različnih strank, večina pa sploh ni v nobeni stranki. Konkretno mislim tudi na Odbor 2014, ki se zaveda posledic političnega zlorabljanja sodstva in na Peticijo za privatizacijo oziroma depolitizacijo gospodarstva, ki se zaveda, kje je ključni vzrok za usodno razvojno zaostajanje Slovenije.
Vse kaže, da res prihaja čas za oživitev (ali novo rojstvo) duha Demosa, kot omenjaš v svojem zadnjem pismu. Upam, da bo osvoboditev (demokratizacija oziroma normalizacija) Slovenije postala vse jasneje artikuliran skupni cilj, ob katerem bodo zbledeli različni partikularni drobni interesi posameznih strank in posameznih politikov. Imam občutek, da bo ta cilj prej ali slej postal gravitacijsko središče neke nove koalicije, »novega Demosa«, če že hočeš.
Ob tem se nama obema seveda vsiljuje vprašanje, ali bosta tudi SDS in NSi v tem »novem Demosu«? Ali sta sposobna začeti pogovore o teh ključnih vprašanjih slovenske politične stvarnosti? Kako naj steče pogovor na »najvišji ravni«? Sam napoveduješ predlog konkretne akcije in nestrpno ga čakam.
Odkar sem v politiki (od leta 2000) lahko rečem, da je SDS vedno želela z NSi in SLS oblikovati predvolilno koalicijo, ki bi volivcem jasno napovedala povolilno sodelovanje. Če to ni možno, pa se mi zdi izredno pomembno, da bi se vsaj po volitvah oblikovale skupne temeljne točke političnega programa, nekakšna povolilna koalicija, ki bi bila osnova skupnih nastopov. Sicer pa dogovarjanja med sedanjima poslanskima skupinama SDS in NSi o posameznih vprašanjih – kot vem – potekajo, čeprav morda ne tako intenzivno in uspešno, kot so v času Bajuka.
Zavedati pa se je treba, da bo v primeru razhajanj o temeljnih vprašanjih slovenske stvarnosti težko (ali nemogoče) najti skupna stališča o vseh drugih problemih, ki so tako ali drugače posledica nerazrešene slovenske ujetosti v še vedno prisotno nedemokratično preteklost. Tudi zato in predvsem zato bi bili pogovori zelo dobrodošli.
Lep pozdrav!
France Cukjati
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
