Čez desetletja bodo, kot upam, takratni mladi rodovi poznali prvega ministrskega predsednika samostojne Slovenije in njegovega obrambnega ministra. Zato jim tudi ne bo lahko pojasniti, kako to, da sta si njuni stranki ravno ob srebrnem jubileju države vsem na očeh strastno skočili v lase. Ali ne bi bilo pametneje in nujneje, da bi se pogovarjali o Brexitu in njegovih posledicah, da bi oblikovali stališče do dogajanja v Luki Koper, kakršno koli bi že bilo, ali vsaj skupaj proslavljali uspeh izpred petindvajsetih let, bodo nemara rekli.
Dolge sence zamer
Imeli bodo prav. In težko jim bo odgovoriti kaj pametnega. Še najbliže smiselnemu odgovoru bomo, če bomo tedaj rekli, da so po petindvajsetih letih na dan bruhnile vse v dveh desetletjih in pol nakopičene zamere, ki jih ni malo. Pravzaprav jih je toliko, da bi, če bi jih tako zelo ujčkali, ločile celo zveste partnerje liberalce in nacionalce, ki se pravkar bojujejo za novo zmago na parlamentarnih volitvah v Avstraliji.
Tako bodo radovedni mladci čez desetletja nemara izbrskali, da je sive lase drugim skupinam v Demosu povzročil že nenadejani uspeh krščanskih demokratov na prvih povojnih demokratičnih volitvah v Sloveniji. Da je Janez Janša tako rekoč takoj po osamosvojitveni vojni predlagal zamenjavo Lojzeta Peterleta kot predsednika vlade. Da sta skupaj z Jožetom Pučnikom prispevala odločilne glasove za konstruktivno nezaupnico aprila 1992, ki je na oblast skupaj z Janezom Drnovškom vrnila stare sile. Ker sta očitno takrat presodila, da »s komunisti še gre, s klerikalci pa nikakor«, če nekoliko preoblikujem misel Ivana Omana. Šlo je kajpak za najhujšo posamično napako iz vrst nekdanjih Demosovih strank v zadnjih petindvajsetih letih. Zdi se, da so jo volivci konec istega leta primerno ovrednotili. Pučnikovi socialdemokrati so komaj prilezli v parlament, krščanski demokrati so se v primerjavi s prejšnjimi volitvami še okrepili. Njihov uspeh bi bil verjetno še izrazitejši brez »padalca« Jelinčiča, ki je v pravem trenutku odnesel precej konservativnih glasov.
Toda Peterletovi so svoj primat kmalu zapravili s komaj kaj manjšo napako od zgoraj opisane, z vstopom v Drnovškovo vlado. Sledilo je nekakšno maščevanje Janši v podobi ravnanja ob Depali vasi, ki je stopnjevalo zgodovinsko zamero. Sledile so manjše praske, neposrečeno sestavljanje Bajukove vlade, kjer se je odprl prepad predvsem med Janševimi in SLS, pa dolgotrajni občutek Nove Slovenije, da se SDS do nje vede predatorsko. Slednje se jim je zdelo že ob Janševi relativni zmagi na volitvah 2004, ko NSI ni uspelo ponoviti dosežka z evropskih volitev, na katere pa je prišlo bistveno manj ljudi, medtem ko Janša tam sploh ni kandidiral. Vrhunec je to nezadovoljstvo doseglo štiri leta pozneje, ko je takrat še Bajukova stranka frčala iz parlamenta, ogromno njenih volivcev pa je pristalo pri Janši. Negotovost NSI zaradi (domnevnega ali dejanskega) nastajanja novih strank je samo oživila stare slabe spomine.
Za kaj sploh gre?
Vrhu tega so imeli krščanski demokrati in za njimi njihovi dediči v Novi Sloveniji očitno občutek, da je slovenski volivec ravnal krivično. Janši je oprostil usodno pripustitev Drnovška na oblast v najobčutljivejšem trenutku in ga v najboljših časih popeljal vse do za današnje razmere vrtoglavega praga tridesetih odstotkov. Krščanski demokrati si od predolgega vztrajanja v koaliciji z LDS niso nikdar zares opomogli in se nikoli niso vrnili čisto v prvo politično ligo. Še najbliže temu so bili ob ustanovitvi Nove Slovenije, ko so se pod vodstvom Andreja Bajuka jasno profilirali kot stranka (v slovenskih razmerah) desno od SDS. Četudi se lahko človek na prvi pogled pridruži očitku o krivičnosti volivcev, je po drugi strani vseeno res, da se je Janša svoje lekcije naučil in napake iz leta 1992 ni več ponovil (včasih pa jo je bil pripravljen vsaj po tihem celo priznati), medtem ko za krščanske demokrate in za njimi za Novo Slovenijo skušnjava všečnosti main streamu na račun občutij jedrnih volivcev nikoli ni povsem minila.
V redu, bodo nemara rekli današnji kratkohlačniki čez dve desetletji, priznamo, zgodovina zamer je dolga in boleča. A kaj je njihovo izživljanje in jemanje v zakup poroga političnih tekmecev pravzaprav prineslo petelinoma v letu Gospodovem 2016, ob petindvajsetletnici slovenske države? Tu bo moral biti odgovor jasen. Prineslo ni ničesar, ker ni moglo ničesar prinesti. In to ne le zato, ker je šlo za tratenje moči, ki bi bile potrebnejše drugje.
Če začnemo pri SDS, slednja ni mogla in ne more ničesar pridobiti, ker so volivke in volivci, ki so ostali NSI, zanjo prejkone nedosegljivi, če odmislimo nekaj izjem. Kar ji je bilo dosegljivega, je dobila že leta 2008. Večina teh volivcev se ni vrnila k NSI. Vrhu tega bera na razpolago niti v najidealnejšem primeru ne bi pomagala k bistvenemu preboju iz trenutne dokajšnje stagnacije. Vlaganje energije v t. i. »spor na desnici« je torej popolnoma zgrešena naložba.
Jalov antijanšizem
Z vidika NSI je vsa stvar še za odtenek bolj tragikomična. Stranka se je v zadnjih letih v precejšnji meri spremenila v zbirališče desnih ali celo katoliških antijanšistov. Staviti na antijanšizem v Sloveniji kajpak ni a priori slabo. Lahko bi celo rekli, da je antijanšizem ena ključnih »ideologij« v našem političnem prostoru. Vsaj dve stranki sta v zadnjih petih letih dobili volitve, ker sta dali vedeti, da sta proti Janši. Po ostalih programskih vsebinah ni bilo velikega povpraševanja.
Zato je na prvi pogled razumljivo čudenje nekaterih v Novi Sloveniji, zakaj kaj takega še ni uspelo njim. Saj se vendar tudi oni iskreno trudijo biti antijanšistični, pa še vedno životarijo nekje blizu parlamentarnemu pragu, medtem ko ima SDS še zmerom vsaj trikrat višjo podporo. Recimo, da so spregledali majhno podrobnost. V poplavi antijanšistične ponudbe klenemu Slovencu iz dokaj podobnega razloga, zaradi katerega ne mara Janše, še na misel ne pride oddaja glasu za navadne »klerikalčke«, četudi kdaj potreplja kakšnega vidnega politika Nove Slovenije po rami za njegovo pokončno antijanšistično držo.
Nasploh antijanšizem škodi Novi Sloveniji in jo hromi bolj, kot nepotrebno ukvarjanje z najbližjo stranko škoduje Janševim. Stranki Ljudmile Novak namreč nalaga, da v jalovem prizadevanju za prodor proti levi zavrača Janševo diagnozo slovenskega položaja, s tem pa si zapira vrata v jedrni desnosredinski prostor, in to celo v času, ko si tudi tam marsikdo zastavlja vprašanje, ali Janša še lahko brez bistvenega zunanjega pretresa doseže preboj. V tem smislu je bilo simbolno sporočilo, ki ga je vodstvo Nove Slovenije ob zadnjih praznovanjih poslalo v javnost in bi ga lahko nekoliko zaostreno povzeli v formulo »z Janšo ne gre, z vsemi na levici (kljub vsemu) gre«, precej vprašljivo. Ponovno namreč ne bo prineslo ničesar v sredini in na levici, na tistem polu, ki ga po konvenciji imenujemo desni, pa bo zbudilo nejevero in zmajevanje z glavo.
Namesto apriornega korakanja proti Janši bi bilo verjetno boljše prizadevanje za delovanje tam, kjer je SDS v zadnjih letih precej zmanjkalo. Svoje diagnoze o škodljivih iz povojne preteklosti izhajajočih politično-gospodarskih navezah, ki hromijo Slovenijo in onemogočajo vsako pravo spremembo, nikakor ne uspejo povezati z življenjsko izkušnjo povprečnega državljana, čeprav slednje nanjo nedvomno vplivajo. Nič ne pomaga govorjenje o letu 1945 ali 1971, če se volivcu zdi, da se ga takratni dogodki in razmerja nič ne tičejo. Perspektivo bi bilo torej treba obrniti, začeti v današnjem trenutku in potem priti do ključnih minulih prelomnic. Tukaj bi lahko Nova Slovenija opravila veliko delo.
