»Širitev pravic« je eno izmed najbolj priljubljenih sloganov progresističnega tabora v kulturni vojni. Ko enkrat odpravimo prepoved dodajanja »novih pravic«, katalog človekovih pravic postane neskončno prilagodljiv kup skupaj nametanih reči, ki mu levičarska gibanja dodajajo najraznovrstnejše zahteve. (Iz knjige Nova levica in krščanstvo).
Ko so teroristi v petek 13. naznanili maščevanje »križarski Franciji«, je Evropa onemela. Podobno kot je onemela na tisti petek 13. leta 1307, ko je francoski kralj Filip IV Lepi ukazal uničenje templjarjev, ki so se več kot 100 let bojevali zoper islamsko prevlado nad Sveto deželo. Kljub veliki časovni distanci se prav v teh dneh obnavlja stara templjarska razprava o »pravični vojni«.
Politični islam, tj. islamizem, vse bolj izpodriva religijski islam, ta mu ni kos in je pred islamizmom kakor ohromljen. Razlogov za to upehanost islama v njegovi religijski obliki ne manjka, kot ne manjka razlogov za širjenje islama v njegovi politični obliki. Zastavlja se vprašanje, zakaj ta skrajni islam privlači mlade ne le iz islamskega sveta, marveč tudi z Zahoda.
Ne pomnim, da bi običajne ljudi v srednjih letih med čakanjem na burek ali pivo kdaj prej slišal uporabljati besedne zveze, kakršni sta »kopensko posredovanje« ali »zahodna civilizacija«. Skupaj z njima in še kakšno se je na velika vrata v javni prostor v najširšem smislu vrnila beseda »vojna«.
V Sloveniji država in občine financirajo celo vrsto organizacij civilne družbe. Financiranje je na podlagi zagotavljanja sredstev za letno delovanje, kakor tudi projektno. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če bi od države vse organizacije dobile denar za letno delovanje in financiranje njihovih projektov. Seveda ni tako.
Te dni ste slišali in boste še videli vrsto ljudi, ki na tak ali drugačen način razlagajo, zakaj je prišlo do pokola nedolžnih ljudi v Parizu in drugod, pa vendar si upamo zapisati, da so te besede odveč, saj vsi vemo, poznamo način, kako bi se zadeve rešile, če bi se jih hotelo rešiti. Teroristi organizacije ISIS bi bili že zdavnaj osamljeni, uničeni, če za njimi ne bi stal poguben kapital, ki ima ves interes, da je Sirija v vojni.
Če je kdo še dvomil, potem od pariških atentatov dvomov ne sme več biti. Smo v vojni. V vojni, ki so jo v daljni Južni Ameriki poimenovali »umazana«, ker ne poteka med uniformiranih formacijah t.j. vojskami držav, ker ne poteka po jasnih frontah na bojnih poljih, ker se ne drži nobenih mednarodnih in medržavnih pogodb. To je vojna, v kateri je vse dovoljeno.
Pred sejama vaših občinskih svetov, na kateri boste v prvi obravnavi odločali o preimenovanju Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik, vas kot državljanke in državljani spodbujamo, da spravo udejanjate tudi v praksi in tokrat zavrnete spremembo imena. Upamo in si želimo, da bi vztrajali pri soglasni odločitvi, ki ste jo sprejeli spomladi, ko ste celotni slovenski družbi sporočili, da je čas za narodno spravo, za normalizacijo naše družbe.
Vsakdo je odgovoren za presojanje znamenj časa. Največ škode naredijo tisti, ki stojijo in čakajo, da vlak odpelje mimo. Potem vehemento vpijejo, kako je vse narobe in kako bi bilo potrebno nekaj storiti. Sami pa … Beri dalje
Mesec dni pred premiero sedmega dela Vojne zvezd so vojaki Islamske države sejali smrt med razvedrila iščočimi Parižani. Z napadom v največjem mestu Evropske unije so storilci pokazali, da so dobro pripravljeni in da lahko udarijo, kadar hočejo in kjer hočejo. Kaj želijo doseči in kako naj se človek odzove na teror?
Danes me zabolijo ušesa, še bolj pa srce, ko poslušam in berem o nekaterih takratnih politikih iz opozicije, ki so zadnji trenutek skočili v zadnji vagon vlaka, ki je že z vso hitrostjo vozil do ‘dneva D’, 25. junija 1991. In se danes brez kančka sramu ali političnega mačka razglašajo za očete samostojnosti oz. jim k temu pomagajo celo nekateri nenačelni zgodovinarji.
Še smo pretreseni zaradi krvavih pariških dogodkov. Islamska država tokrat ni udarila po razvidnem političnem cilju, kot je bilo v primeru napada na uredništvo Charlie Hebdo, kar smo razlagali kot napad na svobodo govora. Pač pa se je v Parizu zgodil napad na rock’n’roll, na šport, na večer ob fast foodu in vinu, na prosti čas, skratka, napad na nas, ker smo, kakršni smo.
Umiranje je danes industrija, ki umrlega zmanjša na minimum, na pepel, ki ga vse bolj pogosto raztrosijo po travi, v morje ali kjer koli drugje, le da storitev naročnik primerno plača. Vse je narejeno tako, da se z mrtvimi opravi čim manj boleče, skoraj tako, kot da se ni nič zgodilo, na hitro, predvsem pa temeljito počiščeno za njimi.
Migrantsko-humanitarna kriza, s kakršno se zdaj soočata Bližnji Vzhod in Evropa, postavlja na preizkušnjo vse, ki živijo na tem koncu sveta. Pogrošne analize v medijih krčijo to dogajanje v zadnji instanci na spopad islama in krščanstva. V migrantski krizi gre potemtakem za mnogo več, kakor se zdi na prvi pogled.
Tudi tukaj je največ slovenskega na pokopališču. Dobesedno več tisoč nagrobnikov s slovenskimi imeni človeka res pusti brez besed. Če za ostala mesta velja, da so prevladovali rojaki iz enega konca, pa se tukaj prepletajo tako primorski, kot prekmurski, do dolenjskih priimkov.
Papež Frančišek je s svojo nedavno okrožnico Laudato si svetovno javnost pozval k ohranjanju narave in izrazil potrebo po prerazdelitvi bogastva od premožnih k manj premožnim. Njegova beseda ima vzgojno moč, je pa vprašanje, do kolikšne mere se lahko ta moč prelije v moč arbitrarnega poseganja oblasti v razvojni tok prevladujoče zahodne civilizacije.
Vprašali nas bodo, ali smo ZA ali smo PROTI sprejetju zakona, ki izenačuje istospolno skupnost z zakonsko skupnostjo. Z vso odgovornostjo povem, da bom sam obkrožil PROTI, saj me lažni preroki, ki prihajajo k nam v ovčjih oblačilih, ne morejo prepričati. Njihovi »sadovi« so zame dovolj očiten dokaz, da me ne morejo prepričati, da imajo prav.
Kaj bi se izcimilo iz »Đilasove revolucije« znotraj jugoslovanske porevolucionarne stvarnosti, je vprašanje, na katerega odgovora ne more biti. Bi, glede na to, da se je Črnogorcu znala zareči tudi misel o nujnosti dveh strank, prišlo do premika v smer Nagyjeve neuspele madžarske avanture ali bi bilo več transparentnosti vsaj pri obravnavanju spolnih eskapad visokih partijskih funkcionarjev?
Socialna omrežja so, kot vemo, velika izguba časa. Izgovarjamo se, da smo na njih zaradi mnogih pozitivnih vidikov, kot so reden stik s prijatelji in znanci, s katerimi nas sicer ločuje mnogo kilometrov ali prezapolnjen … Beri dalje
Ali nas bo šele strah pred neznanimi in številnimi migranti naredil zavestno Evropejce? Takšna Evropa bo lažje sprejemala in integrirala tujce. A le, če ne bo migrantska kriza vodila zgolj v oblikovanje nacionalnih ograj, se pravi zgolj ograj nacionalnih identitet ali celo zgolj nacionalnih ekonomij in socialnih ugodnosti.