Umiranje je danes industrija

smrtPet kilometrov jugo-vzhodno od Rovinja, v zahodni Istri, v smeri proti Balam, je z leve strani ceste tri kilometre od morja dobrih osemdeset metrov visoka vzpetina, imenovana Monkodonja; v prevodu pomeni, hrib porasel z drevesi dunje. Na tem griču so arheologi odkrili ostanke civilizacije iz bronaste dobe. Na Monkodoniji je bivalo neznano ljudstvo v obdobju od 1.800–1.200 pred Kristusom, kar sovpada s časom od Abrahama do Mojzesa. Človek strmi nad urbanistično zasnovo mesta, z akropolo na vrhu, z zbiralniki vode, stavbami za obrt in bivališča. Najdbe materialne kulture so impresivne.

A pravo presenečenje čaka obiskovalce dva kilometra naprej, na naslednjem griču, ki se imenuje Mušego in se dviga sto štiri metre nad morjem. Ko obiskovalec prvič vidi urejeno arheološko najdišče, ne ve, kaj vidi. Tudi sam ne vem, ali se podobne strukture nahajajo še kje drugje v Evropi. Vrh griča je namreč nekropola, monumentalno bronastodobno grobišče, ki ima več kot deset enot. Tri od njih so rekonstruirane, odprte za obiskovalce, druge pa so še pod zemljo.

Posamezno grobišče je okrogle oblike, nekakšen sploščen stožec s premerom enajst metrov. V sredini kamnite gmote je skrinja, ki jo sestavljata dve vzporedni kamniti plošči v razmiku dobrega pol metra. V skrinji so našli kosti odraslih oseb in otrok, z bogatimi dodatki iz jantarja, brona itd. Vse skupaj spominja na mnogo mogočnejše egiptovske piramide; prva od njih je bila zgrajena 2.630 let pred Kristusom.

Prebivalci Monkodonje so svoje pokojne pokopavali na sosednjem griču Mušego. Ti ljudje, ki so živeli pred skoraj 4.000 leti, so vse vrhunce tedanje tehnične in duhovne kulture vložili v ohranitev stika s pokojnimi. Ostanki grobišč, ki jih lahko vidimo, so materialni dokaz, da ljudje tistega časa v nobenem oziru niso bili primitivci, pač pa so svoje zemeljsko življenje videli neposredno povezanega z brezčasjem, z večnostjo. Med obema časoma zanje ni bilo prepada, ampak so ju dojemali kot dva dela iste resničnosti. Moška, ženska in otroška okostja shranjena v isti skrinji, pričajo, da so tiste ljudi prevevala enako močna čustva ljubezni, kot jih občutimo mi danes. Živeli so močno čustveno povezanost v zemeljskem življenje in jo prenesli tudi v zagrobni čas. To nerazdružljivo povezanost živih in pokojnih so materializirali, saj so zanjo porabili vse najboljše in vse največje tehnološke dosežke svojega časa. Iz te duhovne povezanosti so naredili nekakšen prazakrament, povezavo minljivega in neminljivega, človeškega in božjega, časnega in večnega. S svojim odnosom do smrti in umrlih so izpričali vero v nesmrtnost. Ni pomembno kakšna je bila njihova predstava o posmrtnem življenju, saj tudi mi toliko tisočletij za njimi nimamo nobenega konkretnega uvida, kakšna bo večnost. Tako zanje kot za nas je večnost stvar vere. Njihova vera v neumrljivost dragih pokojnih je bila neizpodbitno trdna, vpisana v kamen. Vera sodobnega človeka v večno življenje pa vse bolj tone v nihilizem, kakršnega zgodovina človeštva še ni poznala.

Odnos sodobnega človeka do smrti in umrlih je zgrmel v obup nad sočlovekom, občestvom in nad Bogom. Umiranje je danes industrija, ki umrlega zmanjša na minimum, na pepel, ki ga vse bolj pogosto raztrosijo po travi, v morje ali kjer koli drugje, le da storitev naročnik primerno plača. Vse je narejeno tako, da se z mrtvimi opravi čim manj boleče, skoraj tako, kot da se ni nič zgodilo, na hitro, predvsem pa temeljito počiščeno za njimi. Sodobni obsmrtni in pogrebni ritual nakazuje pot v nič, v nepreklicno izničenje, v zaključek vsega, kar je nekoč živelo. Danes umiramo brez upanja, da se nas bo še kdo spominjal, kajti občestvo je razkrojeno in razpršeno. Boga kot da ni več, zato ljudje ob umiranju malodušno pristajajo na svoj izbris iz spomina in zgodovine. Nemočni se strinjajo, da odhajajo v nič; odtujeni sebi in svetu sprejemajo zastranitev vseh sledi za seboj.

Odnos do smrti in umrlih kakršnega smo kratko opisali in ga primerjali z eno od nekdanjih kultur, s civilizacijo na Monkodonji, ni nastal po naključju. Zato ne bi bilo prav, da sami sebe zgolj nekritično obtoževali in se zgražali nad samim seboj in primitivizmom duha, ki nas obdaja. Zelo dobro razlago vzroka za stanje duha, ki smo ga kratko opisali, je podal francoski filozof Michel Foucault. V svoji knjigi Življenje in prakse svobode pronicljivo, bolj kot kdor koli pred njim, analizira mehanizme oblasti. Foucault je prvi filozof, ki je ugotovil, da se vsaka oblast od pradavnine do danes izvaja z mehanizmi, ki nadzirajo telo in telesu odmerjajo prostor svobode oziroma nadzorovane pokorščine. Ugotavlja, da je vsaka oblast do moderne dobe, katere mejnik je francoska revolucija, torej do časa, ko je začela religija izgubljati oblastni in kulturni pomen, obvladovala posameznika v dveh fazah; v prvi fazi, ki je trajala od rojstva do smrti, ter v drugi fazi, ki je trajala od smrti in nato skozi vso večnost. Prva faza je bila v rokah svetne oblasti, druga faza pa v rokah religijske oblasti, obe oblasti pa sta bili funkcionalno povezani. Tu nimamo možnosti, da bi nazorno predstavili inštrumente svetne in religijske oblasti, najbrž pa približno razumemo, za kaj pri tem gre.

V zadnjih stopetdesetih letih je prišlo do ločitve obeh oblasti. V javni sferi je samo še svetna oblast: vlada, parlament, predsednik države, ponekod kralj. Religijska oblast je v t. i. razvitih demokracijah izrinjena v zasebno sfero, ker jo svetna oblast ne potrebuje več. Namesto religije si je svetna oblast privzela nereligijske ideje in koncepte, ki oblikujejo sodobno kulturo. Zato je seveda nastal prepad tudi med vero in kulturo. Ali drugače: sodobno oblast, ki vlada prek mehanizmov za obvladovanje telesa, zanima samo človek do trenutka, ko umre njegovo telo. Kaj bo s telesom po smrti, oblasti ne zanima. Z neumrljivo dušo sodobna oblast in kultura nočeta imeti nobene poveza več. Oblast nad telesom, ki se med drugim izvaja tudi z zdravstvenim sistemom, traja, kot rečeno, do smrti telesa. Interes oblasti pa je, da zlasti s pridobitvami medicinske znanosti življenje podaljšuje. V tem je razlog za umetno podaljševanje življenja. Temu se je, kot vemo, odrekel papež sv. Janez Pavel II.

Vsaka oblast ima danes interes, da je telo čim dlje živo, kajti s tem se podaljšuje oblast nad njim in tržni delež, ki ga oblast potrebuje za utrjevanje svoje moči. Zagotovo se mnogi oblastniki teh stvari izrečno ne zavedajo. A to za delovanje sodobne oblasti sploh ni potrebno, ker vzpostavljeni zdravstveni in drugi nadzorni mehanizmi sami narekujejo način obnašanja oblasti.

Jezus s svojimi sodobniki – s kraljem Herodom, velikimi duhovniki in političnimi strankami farizejev, saducejev, zelotov in drugih – ni tekmoval za oblast nad ljudmi. Pač pa nasprotno, Jezus je ljudi uvajal v svobodo, kako naj na eni strani sicer priznajo cesarjevo oblast, ker skrbi za red in krotenje samovolje posameznikov, obenem pa naj bodo notranje neodvisni od vsake oblasti. Naj svoje duše ne prodajo nobeni oblasti. To Jezusovo učenje je bilo na eni strani državotvorno, ker je zahteval spoštovanje oblasti, po drugi strani pa subverzivno, ker je vsako oblast relativiziral. »Nobene oblasti bi ne imel, če ti ne bi bila dana od Boga,« je rekel Pilatu, ki se je šopiril pred njim. In tu najdemo razlog njegove smrtne obsodbe.

Jezus je svetni oblasti izmikal kontrolo nad telesi državljanov. Zato so ga hoteli ubiti takoj, ko je obudil Lazarja od mrtvih. Pokazal je namreč, da je resnična oblast nad telesom božja. Oblast nad Lazarjevim telesom, ki jo je izpričal Jezus v Betaniji, človeka ne zasužnjuje, temveč odrešuje. Jezus je z obujenjem Lazarja relativiziral tako judovsko civilno kot religijsko oblast, zato so se Herod in veliki duhovniki skupaj zarotili proti njemu.

Višek Jezusovega rušenja mita oblasti nad telesi pa je bila njegova beseda, da bo sam vstal od mrtvih. Posredno jim je s tem povedal, da ne kralj ne religijska oblast nimata dejanske oblasti, ker ne moreta obvladovati duha in notranje svobode, ki je delo Božjega Duha; tega namreč zunanja oblast ne more nadzirati. V tem smislu je Jezusovo vstajenje od mrtvih najgloblja zavrnitev hotenja svetne oblasti, da bi upravlja z ljudmi. Ta oblast lahko človeka sicer ubije, toda Kristus bo temu ubitemu telesu naklonil poveličano telo, vstajenje od mrtvih. In ko se verni ljudje naslonimo na to vero, civilna oblast nad tem besni in iz tega besa sprejema zakone, zato hoče skupnost, ki oznanja vstajenje, osmešiti, ponižati, izriniti iz zavesti javnosti in iz kulture.

Kristjani so že takoj na začetku v Jezusovem vstajenju spoznali nesluteno svobodo, zato jih ni prestrašilo niti mučeništvo. S svojo mučeniško smrtjo so dokazovali, da vsa oblast pripada Kristusu in ne civilni oblasti.

V svetnikih Cerkve slavimo vse, ki so doumeli in s svojim življenjem izpričali, da se naše življenje ne konča z raztrosom naših posmrtnih ostankov, temveč z veličastnim vstajenjem. Kristus ima primat oblasti, ker je kralj nebes in zemlje. Njegovemu kraljestvu svobode, resnice in ljubezni želimo pripadati tudi sami in se s tem pridružiti občestvu svetih v nebesih.

Foto: Aleš Čerin