Enkrat, četudi šele čez desetletja, bomo razumeli to veličino

Na silvestrovo zjutraj so me prevevali enaki občutki kot aprila 2005 ali februarja 2013. Torej občutek žalosti, tesnobe, na drugi strani pa spoznanje, da sem priča velikim stvarem. Na zadnji dan preteklega leta je namreč umrl Benedikt XVI., prvi papež katerega pontifikat sem lahko spremljal v celoti. In kljub temu, da je njegov predhodnik bil eden najbolj markantnih osebnosti v času padca komunizma in po njem, njegov naslednik pa je verjetno v enem letu pontifikata požel toliko medijske slave kot zaslužni papež v vseh letih, sem kot katoličan imel kaj videti.

Papež Benedikt je bil resda daleč od naslovnic, ni imel karizme, s katero bi že s svojo pojavo vse pritegnil, in ni dajal javnosti všečnih izjav. Ne, papež Benedikt je bil nekaj povsem drugega. Medtem ko sta javnost in medijska srenja iskala “tisto, kar je zunaj”, je on iskal ravno nasprotno – “tisto, kar je znotraj”. Ali kot je zapisal dr. Gabriel Kavčič v svojem komentarju za Domovino: “V času politične korektnosti, ki desetletja vlada tudi na verskem področju, je bil Benedikt pogumen oznanjevalec Kristusa, brez slepomišenja, kaj in komu katoličani resnično verujemo.” 

Kot izjemni teolog je skozi svoje celotno življenje zasledoval le en ideal – Boga in katoliško vero. Ves čas je želel poudariti, kako pomembno je, da katoličani razumemo, kaj verujemo, zakaj je liturgija natančno takšna, kot je, ter tudi, da se ob spremembah, ki jih prinaša čas, kljub vsemu zavedamo, kaj je tradicija Cerkve. Kako pomembna je zanj liturgija je na koncu pokazal tudi s svojo željo, da je pogreb slovesen, a preprost. Spet torej k tistemu, kar je pomembno – vsebini in Njemu.

V teh dneh sem poslušal ogromno intervjujev, različnih komentarjev in izjav o Benediktu XVI. in vsi so skoraj v isti glas, čeprav z različnimi osebnimi zgodbami in iz precej različnih stanov ter pozicij, povedali eno: ponižnost. Ponižni papež. Kako drugače od tega, kar smo v času pontifikata Josepha Razingerja poslušali s strani medijev. Če se samo spomnim zgodb o rdečih copatkih, pa belem hermelinu … in pogled na Benedikta je bil zapečaten, čeprav je bila resnica povsem drugačna.

Tako kot je bila povsem drugačna tudi v primeru spolnih zlorab in finančnih škandalov v Vatikanu. Šele skoraj desetletje po njegovem odstopu so bili komentatorji sposobni priznati, da je prav on tisti, ki je začel procese proti spolnim zlorabam in vatikanskim finančnim malverzacijam, od katerih, tako “benediktovsko”, sedaj pohvale žanje predvsem papež Frančišek. Spomnim se kritik na Benediktov račun ob odkrivanju spolnih zlorab na Irskem, češ da jih ni obsodil, pa čeprav je na otok poslal izjemno ostro pastirsko pismo, v katerem je od irskih škofov zahteval popolno transparentnost in predvsem konec ignoriranja problema.

Njegov odstop leta 2013 je bil šok za veliko večino katolikov, tudi za mnoge škofe in kardinale, ki so na dnevni ravni delali skupaj s papežem. In čeprav je to njegovo odločitev spremljalo predvsem ugibanje, kaj je tisto, kar ga je pognalo k njej, je s časovno oddaljenostjo marsikdo ugotovil, da je bila ta poteza še kako pomembna. Ali kot je v Odmevih dejala Mojca Širok, nekdanja dopisnica iz Rima: “On je s svojim odstopom izklopil napajanje neznansko velikemu in zapletenemu birokratskemu aparatu rimske kurije. In s tem je omogočil, kaj? Da je tisti, ki je prišel za njim, lahko resetiral vso zgodbo, začel na novo. Tako je pretresel ta rimskokatoliški aparatus, da si je potem ta drznil izvoliti nekoga, kot je Frančišek.

Mnogi komentatorji v dneh od pokopa papeža Benedikta pravijo, da je sedaj katoliški svet pred velikim bojem liberalne in konservativne Cerkve, delitve, ki že kar nekaj časa muči katoličane. Da v vseh teh letih do tega boja še ni prišlo, je ogromno naredil prav zaslužni papež. Umaknil se je v samoto, daleč od oči javnosti. Še vedno se spomnim, kako je pred petimi leti v intervjuju za Bild ob vprašanju o dveh papežih jasno dejal, da v rimskokatoliški cerkvi ni dveh papežev, ampak samo eden – Frančišek. Prav tako ni silil v javnost takrat, ko mu je po besedah njegovih sodelavcev Frančiškov Traditionis custodes “strl srce”.

Kljub izolaciji v zadnjem desetletju, ko se je daleč od oči sveta s trpljenjem in molitvijo pripravljal na pot k Njemu, ki so mu bile namenjene tudi njegove zadnje besede (Jezus, ljubim te), je (kako paradoksalno) po smrti le prejel zahvalo s strani ljudstva, ki mu je vsa ta leta služil. V treh dneh je njegovo mrtvo telo počastilo več kot 200.000 ljudi, pogrebnega bogoslužja pa se je udeležilo več kot 50.000. Ni manjkalo tudi aplavzov in vzklikov “santo subito“. A veličina papeža Benedikta XVI. se bo pokazala šele čez desetletja, ko bomo ugotavljali, da smo imeli čast živeti v času izjemnega teologa, cerkvenega očeta in najverjetneje tudi svetnika, ki je v kratkem in tihem pontifikatu naredil mnogo več za katoliško cerkev, kot s(m)o bili pripravljeni priznati.

Komentiraj