Ne pomnim, da bi običajne ljudi v srednjih letih med čakanjem na burek ali pivo kdaj prej slišal uporabljati besedne zveze, kakršni sta »kopensko posredovanje« ali »zahodna civilizacija«. Skupaj z njima in še kakšno se je na velika vrata v javni prostor v najširšem smislu vrnila beseda »vojna«.
Nazaj iz pravljic
Šele zdaj, ko je že kak teden dni spet tu, se zavedam, kako nedomača je v resnici. Skoraj v zadregi se spominjam, da sem jo resda še sam nedavno tega na veliko uporabljal v povezavi z obeleževanjem stoletnice začetka prve svetovne vojne. Ampak takrat je šlo vedno za prikazen iz neke daljne, pravljične dežele, ki nima nič opraviti z našim prostorom in časom. Beseda, ki se vrača, je drugačna, konkretnejša. In pred njo se hočem še bolj kot doslej zateči v običajno rutino.
Seveda obstajajo tudi ljudje, ki do njene renesanse gojijo drugačna občutja kot jaz. Za nekatere je bila predolgo odsotna in je ta odsotnost nemara celo prispevala k izrazitemu pomehkuženju zgoraj omenjene »zahodne civilizacije«, ki je ni skoraj nihče več pripravljen braniti z orožjem kot njega dni. Zato naj bi njen ponovni vstop v areno pomenil dobrodošlo osvežitev.
Zopet drugim se zdi vojna, kakršna se za zdaj nakazuje še razmeroma daleč na obzorju, lepa možnost za že zdavnaj nujno resetiranje sveta, zlasti njegove zahodne oaze. Le o tem, kako globoko je človeštvo v resnici zabredlo in ali naj gre resetiranje le onkraj facebooka, onkraj televizije ali kar onkraj pluga, si niso edini. Sodobna tehnologija bi ob pravi vojni vsekakor zmogla zadostiti vsem trem željam.
Končno je nemara še kdo, ki je tudi v naših zemljepisnih širinah in logih navdušen nad pripravljenostjo skrajnih islamistov, da umrejo za svojo vero. Kajpak je ob zadnjih pariških dogodkih takšno navdušenje teže javno razglašati, kot je bilo to ob prejšnjem pariškem atentatu, saj je bila tam menda v igri žalitev verskih čustev in je bilo tu in tam moč prebrati celo ganljive primerjave o tem, kako so napadalci svojo vero v bistvu branili enako zavzeto, kot bi branili čast svoje matere.
Nazaj v krasni stari svet
Prepričan sem, da večina podobno kot jaz ne sodi v nobeno izmed navedenih skupin in da si zdaj, ko je beseda vojna enkrat vržena med nas v precejšnji konkretnosti, želimo nazaj čas pred njeno vrnitvijo. Da bo stvar težka, priča tudi na našem portalu jasno izražena in zelo resnična trditev, da je Islamsko državo preprosto potrebno premagati. Ne glede na plemenitost cilja vzbuja to nelagodje.
Na površini in na precej neosebni ravni zato, ker bo očitno za dosego cilja potrebno sklepati nenačelna zavezništva. Podpora nihilističnih in ciničnih šiitskih klerikov iz Irana bo očitno dobrodošla proti armadi nič manj (a hkrati komaj bolj) nihilističnih in ciničnih sunitskih kolegov iz vrst Islamske države. Tudi Putinovemu režimu, ki je s svojim reševanjem vojaka Asada za vsako ceno odločilno prispeval k preprečitvi še tako skromnih korakov za rešitev sirske krize, ko je bila ta še bliže, se na veliko nasmiha mednarodna rehabilitacija. Nemara ji bo sledila celo vsaj delna uresničitev sanj kagebejevskega oficirčka o miniimperiju, kjer bo Ukrajina znova zgolj objekt žrtvovanja. Nazadnje sta tu rivalska trdorokca Erdogan in sam Asad, ki bosta zagotovo znala (ali sta že znala) pristaviti piskrček ob vsesplošni zaskrbljenosti.
Toda zdaj smo že v obdobju, ko so takšni »pakti s hudičem« zadnje, kar bi nas res skrbelo. Da dobiva vojna znova pomen nečesa otipljivega, pomeni namreč, da je lahko ogroženo še kaj precej bolj osnovnega od upoštevanja tako ali tako komaj obstoječih etičnih norm v mednarodnih odnosih. Na srečo na to pomislim le tu in tam, sicer pa enako navdušeno kot prej pijem jutranjo kavo, razlagam študentom, zakaj je prav Uruk imel dvesto petdeset hektarjev površine, uživam ob opozarjanju na Zevsove eskapade v grški mitologiji ali goreče branim posebnosti izredne oblike rimskega mašnega obreda.
Če vsega tega ne bi počel, bi moral nemara pomisliti, da me pred dokončnim vnovičnim udomačenjem besede »vojna« v našem besednjaku skupaj z ostalimi pripadniki večinske skupine pravzaprav ne more obvarovati veliko stvari. Še najmanj dolgi citati iz papeževih govorov, saj jih v najboljšem primeru čaka usoda pozivov Pija XII. Papež je pač enako kot vsi pomembni svetovni voditelji ujetnik istega medijsko-piarovskega napol virtualnega sveta, v katerem se udobno počutiva tudi Časnik in jaz sam. Orodja, s katerimi se človek seznani v našem svetu, so vsa po vrsti na moč uporabna za kraje, kjer je vojna iz pravljic, povsod drugod najbrž odpovedo. In potem niti uspeh, da si se prebil na naslovnico revije Time, ne šteje več. Zato bom danes še zlasti počasi srkal belo kavo in posebej odločno zatrdil, da je bil Grotefend tisti, ki je razvozlal klinopis. Upam, da bom s tem podaljšal življenje krasnemu staremu svetu, v katerem je le mir resničen.
Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
