Begunska kriza v vzhodnem Sredozemlju je spet pokazala, kako pomembne so državotvorne institucije, kot sta policija in vojska, in kako kratkovidna ter naravnost škodljiva je levičarska alergija na te atribute države.
Alergija, ki bi jo le naivnež pripisoval marksistični ideji odmiranja države. Alergija, ki je toliko bolj nerazumljiva, ker so prav v totalitarnih sistemih te državotvorne institucije bile edine, ki so dejansko delovale. Ta paradoks je moč razložiti le s tem, da so bile za stari establishment primerne le take državne institucije, v katerih je državna ideologija imela monopol in popoln nadzor, nezanimive pa so tiste, ki v demokraciji izkazujejo nazorsko nevtralnost.
Celo tisti del levice, ki je sedaj pri nas na oblasti, v stiski migracijske krize spoznava, da so ultralevičarske ideje o nevarnosti militarizacije države naravnost škodljive za osnovno sposobnost države, da obvlada migrantski val.
Slovenci, ki JLA nikoli nismo imeli za svojo, druge vojske pa do leta 1990 nismo imeli (nenavadno pacifistična je bila že deželna vlada za Slovenijo ob koncu 1. svetovne vojne, ki iz vračajočih vojakov ni znala oblikovati vojske za zavarovanje severne in zahodne meje), smo šele ob katastrofalnem žledu pred leti ugotavljali, da nam v takšnih razmerah lahko pomaga le vojska. A smo hkrati spet s pomočjo levice zavzeli podobno nevarno stališče, da bi Sloveniji še najbolj koristila vojska zgolj kot nekakšna povečana civilna zaščita.
Primerjave s položajem junija 1991 niso bile najbolj posrečene: z neoboroženimi migranti (ne glede na njihove motive) se ne moremo soočiti na enak način kot s prodirajočimi tanki. Res pa je, da smo se takrat bolje zavedali, kaj pomeni država. Država ima jasno opredeljeno območje in nad njim izvaja učinkovit nadzor – to je klasična definicija države, ki bi jo naša skrajna levica kar pozabila. Z državo smo se tedaj tudi poistovetili. Zdaj nam na vseh koncih pravijo, da je država odvečna starina, zato nam patriotizem ne gre.
Pokazalo se je tudi, da imamo resen problem s Hrvaško, s sodelovanjem z njo; niso delovale niti policijske povezave na operativni ravni, s katerimi se je policija vedno rada hvalila v preteklosti in morda poskušala prikazati, da je na tak način možno presegati naš mejni spor. Pokazalo se je torej, da določitev meje med državama nikakor ni zgolj nek, skorajda nepotreben formalizem, ki da bo s članstvom v EU (in kasneje Hrvaške v Schengenu) izgubil vsak pomen. Nasprotno, širitev Schengena se je odmaknila, sam Schengen se maje, vrača se klasični nadzor nad državnimi mejami. Težko se bo izogniti omejevanju našega prostega gibanja znotraj Schengena, zlasti brez potnih listin. Potni list bo znova pridobil na pomenu.
Migrantska kriza nas je vnovič bolj povezala z Balkanom kot s Srednjo in Zahodno Evropo. Slovenija bi lahko bolj izpostavila, da je dejavnik reda in humanosti za Srednjo in Zahodno Evropo, branik Schengena, in ne morebiti zgolj pasivni sprejemnik vala, ki prihaja iz Balkana.
Nihče si danes ne bi smel želeti postavljati žičnih meja v Evropi, ne na avstrijski in tudi ne na hrvaški meji. To so dejansko koraki nazaj v civilizacijskem napredku Evrope.
In vendar se ta ograja zdi nujna. Četudi bo namenjena kanaliziranju begunskega vala v vstopne točke (kjer pa bodo torej potrebni prostori, podobni letališkim, potem ko že pristanemo, a še nismo prišli do kontrole potnih listin), bo delovala tudi na drugo stran. Ne samo, da bo iz Evrope naredila nesimpatično (a, kot poudarjam, v tem trenutku nujno) trdnjavo. Morda nas bo Evropejce navdala ne samo s (pogosto tudi pretiranim) strahom pred tujci, ampak tudi s strahom pred samimi sabo, našo praznoto, ter nas spodbudila k razmisleku o tem, kaj smo, kaj hočemo biti, kako smo skupaj Evropejci.
To naj bo torej ograja, ki ni samo pregrada, ovira za tuje, ampak ograda za jasno definiranje kakovosti, ki je znotraj nje. Ali nas bo šele strah pred neznanimi in številnimi migranti naredil zavestno Evropejce? Takšna Evropa bo lažje sprejemala in integrirala tujce. A le, če ne bo migrantska kriza vodila zgolj v oblikovanje nacionalnih ograj, se pravi zgolj ograj nacionalnih identitet ali celo zgolj nacionalnih ekonomij in socialnih ugodnosti. To bi Evropo pahnilo zopet v 19. stoletje.
Evropa in Slovenija potrebujeta jasno in močno evropsko identiteto, ki ne bo zgolj tolerantna do prišlekov, ampak bo zbujala tudi njihovo spoštovanje do nas, do Evrope; ki bo prišleke spoštovala, a od njih jasno pričakovala in prejela spoštovanje evropskih vrednot.
Nemčija pripira vrata, morda jih bo kmalu zaprla. V državah na migrantski poti bo »ujetih« ostalo na deset tisoče migrantov. Sledil bo povratni val, v katerem bodo Nemčija in vse ostale države poskušale tako ali drugače – in ne brez enako dramatičnih prizorov, ki smo jih vajeni iz vala proti Evropi – v bolj ali manj varne izvorne države vrniti vse, za katere menijo, da niso upravičeni do azila. Pri tem bodo države pokazale podobno izbirčnost, kot jo zdaj kažejo migranti, ki jim ne dišijo ne Grčija, ne Hrvaška, tudi ne Slovenija ali celo ne bogata Avstrija. Nazadnje se bo to migrantsko nihalo vsaj začasno umirilo. Nastopil bo trenutek, ko se bomo vsi, tudi Slovenija, pričeli ukvarjati z integracijo tistih, ki bodo v Evropi ostali. To je lahko tudi priložnost za Slovenijo. Navsezadnje ekonomisti pragmatično ugotavljajo, da migranti celo že rahlo prispevajo h gospodarski rasti.
In ko se bomo soočali z integracijo kulturno tako zelo drugačnih ljudi, se bo morda – ali pa tudi ne – v komu prebudila misel o zamujeni priložnosti ali celo slaba vest, da nismo znali enako sprejeti, integrirati naših izseljencev, z dušo in telesom Slovencev. Njim je že kmalu po samostojnosti ista levica, ki danes tako nekritično sprejema migrante iz Vzhoda, postavila nevidno ograjo diskreditacije, nezaželenosti, sumničavosti in birokratizma.
