Guerra sucia*

pariz
Avtor: Janez Mihovec.

Če je kdo še dvomil, potem od pariških atentatov dvomov ne sme več biti. Smo v vojni. V vojni, ki so jo v daljni Južni Ameriki poimenovali »umazana«, ker ne poteka med uniformiranih formacijah t.j. vojskami držav, ker ne poteka po jasnih frontah na bojnih poljih, ker se ne drži nobenih mednarodnih in medržavnih pogodb. To je vojna, v kateri je vse dovoljeno, v kateri smo vsi potencialna »kolateralna škoda«, kjer smo vsi vojaki, čeprav nihče ni vpoklican, kjer smo vsi na fronti, čeprav smo doma. To je »majhna vojna« ali »guerrilla« oz. slovenjeno gverila. To je vojna, v kateri napadalec izbere »partizanski« način bojevanja, ker je šibkejši. Njegova moč je propaganda, njegova moč je presenečenje v stilu »udari in zbeži« in njegova moč je sejanje terorja. To je vojna, v kateri so simbolna dejanja močnejša kakor škoda, ki jo povzročijo, saj nekaj bomb v mestu kot je Pariz ne povzroči nobene omembe vredne vojaške škode, a je uspeh neverjeten saj celotni Zahod trepeta in z bombniki napada fantomske cilje v Siriji. Potrebno se je zavedati, da so bombni napadi z vsemi njihovimi nepreverljivimi »uspehi« namenjeni nam, potrošnikom uradnih medijev, ki moramo verjeti, da je metanje bomb uspešno. Z bombami mirijo naš strah in ne delajo nobene škode IS-u. Ta umazana mala, partizanska vojna, je vojna živcev in odločnosti, je vojna prepričanj in pripravljenosti, da za svoja prepričanja umremo. V resnici gre v tej vojni za dolgotrajno vojno, kjer duh bolj šteje kakor orožje, simboli več kakor moč in beseda več kakor meč. To je boj, kjer žrtve morajo biti, zato bo to boj terorja, umorov, bombnih napadov, zlorabe pravnega sistema, izdaje in vohunov, pa tudi boj nas vseh, ki smo prepričani, da je boljše živeti v objemu pokvarjenega Zahoda kakor blestečega islama, vseh nas, ki smo prepričani, da je Kristus Odrešenik in da Mohamed ni nikakršen prerok, ki bi nam imel kaj povedati o Bogu, ker Boga, ki ga poznamo kot Očeta spreminja v Boga, ki me sprejme kvečjemu kot sužnja. Če pa sem sin, potem nočem biti suženj. Da, to je vojna v kateri napadalec vsiljuje svoj pogled na Boga in iz tega izvirajočo družbo vsem, ki se ne strinjamo. Vsiljuje.

To bo vojna, v kateri ne potrebujemo NATO-a, temveč več INTERPOL-a. To je vojna, v kateri potrebujemo vaške straže in domobrance, ki poznajo domači teren in mentaliteto soseske. To bo vojna na naših ulicah in trgih, v šolah in v medijih, na univerzi in barih. To bo mala, umazana vojna, ki bo dolgo, dolgo trajala. V tej vojni bo molitev vernih več pomenila kakor tank, policist več kakor vojak, tajni agent več kakor strateg in ovaduh več kakor bataljon. To bo grda vojna brez pravil in zelo bomo morali paziti, da ne žrtvujemo svojih najsvetejših vrednot zato, da jih ohranimo.

To je vojna, ki ne pozna meja. Že smo slišali muslimana, ki mu je na RTV SLO v polomljeni slovenščini ušlo, da bo Slovenija v prihodnosti muslimanska in zato gradijo mošejo sredi Ljubljane. Oh, kako neumni so isti hip izpadli vsi tisti, ki zagovarjajo tako prestižno gradnjo z minareti, iz katerih se bo kmalu slišalo, da se je potrebno ukloniti Alahu!

Sama od sebe se ponuja primerjava z našo državljansko vojno. Takrat je, kakor sedaj, napadalec v imenu višje ideje začel neizprosno državljansko vojno. Šibkejši je izbral taktiko »udari in zbeži«, »žrtve morajo biti« in »simboli so močnejši od orožja«. Če bi bil boj le naš, potem KPS ne bi nikoli prevzela oblasti, ampak bi vsakega od teh teroristov policija prej ali slej pripeljala na sodišče. Ampak boj ni bil samo naš, zloraba okupacije za notranje politične cilje je očitna in škoda, ki so nam jo povzročili zaradi holokavsta in prevzemom oblasti je še danes rak rana, ki nas mori. Zadostuje, da poslušamo kakšno sociologinjo, ki kot papiga napada ves Zahod, neoliberalizem in vse, kar prihaja od zunaj in ne koristi notranjemu ohranjanju oblasti in mitov iz »zlatih časov«, da dokažemo kako še danes ta korozivna ideologija, vlada našemu prostoru.

Podobno bo odslej, vendar s to razliko, da je nasprotnik musliman. Jasno, niso vsi muslimani teroristi. So pa vsi teroristi pri nas muslimanske vere. Zato je upravičena zahteva, da vsi tisti muslimani, ki se ne strinjajo s takim osvajanjem našega prostora, stopijo v prvo vrsto obrambe islama pred interpretacijo, ki jo ponujajo skrajneži in doprinesejo svoje, da bi islam oprali madeža skrajnosti, ki ga spreminja v največji problem sodobnega sveta. Na nas, nemuslimanih, pa je, da take soborce sprejmemo in jim priznamo vlogo in mesto, ki jim pripada.

Sedanja mala, umazana, gverilska vojna terja od nas, Zahodnjakov, da zakopljemo bojne sekire velike državljanske vojne, ki nepretrgano poteka že vsaj dve stoletji. Čeprav je logično in potrebno, da ob zunanjem sovražniku strnemo vrste, pa je to moje pričakovanje utopično. Levica ne bo nikoli odnehala v svojem boju, da bi dosegla prevrednotenje vrednot; da bi dosegla, da bi človek ne bil več ustvarjenina, ki je tukaj kot moški ali ženska in ki bo v svojem zblojenem idealizmu trdila, da je isto enako drugačnemu in da je spol izmišljotina kulture. Levica namreč živi v prepričanju, da stoji pred dokončno zmago nad krščansko Evropo in da se bo Cerkev sesula v prah. Za ta najvišji cilj se je pripravljena povezati s samim hudičem, kakor Churchill v drugi svetovni vojni. A pokazalo se bo, da bo po zmagi v tej vojni, padla nova železna zavesa na svobodo v Evropi. Tokrat bo zavesa zelene in ne več rdeče barve in izbrisala bo iz obličja zemlje svoje protikrščanske zaveznike, ki so prepričani, da je katolištvo najhujše zlo tega sveta. Šibkost Zahoda ni samo biološka, temveč izvira prav v tej globoki in nepomirljivi razklanosti med napadalno, korozivno in idealistično materialistično levico in dvatisočletno Evropo grško-rimske in judovsko-krščanske tradicije. Evropa stoji s svojo vero ali pa je ne bo. A Evropa že najmanj dvesto let, od »razsvetljenstva« dalje, vedno bolj odkrito zanika svojo vero in krvavi v ateističnem materializmu. Zato je šibka, da ne rečem skoraj mrtva.

Zdaj moramo najti pogum, da bomo živeli svoje vrednote v nevarnem svetu terorizma in islamizacije. Zdaj moramo biti pripravljeni za svoje vrednote ljubezni, svobode, pravičnosti in miru, v demokratičnem sistemu oblasti in pravni obliki države vztrajati in zanje umreti. Zdaj moramo biti pripravljeni postati mučenci za svojo vero, ki daje vsemu našemu prizadevanju smiselni in koherentni, t.j. usklajen in trden okvir. Zdaj se moramo vrniti k življenju in se spreobrniti, sicer nam ni pomoči.

Bog daj, da bomo zmogli.

* Umazana vojna, vojna brez pravil, gverilska, partizanska vojna