Petek 13.

rdeci dzihadist
Foto: Urban Cerjak, Demokracija.

Ko so teroristi v petek 13. naznanili maščevanje »križarski Franciji«, je Evropa onemela. Podobno kot je onemela na tisti petek 13. leta 1307, ko je francoski kralj Filip IV Lepi ukazal uničenje templjarjev, ki so se več kot 100 let bojevali zoper islamsko prevlado nad Sveto deželo. Kljub veliki časovni distanci pa se prav v teh dneh obnavlja stara templjarska razprava o »pravični vojni«. Po vseh kriterijih so bile križarske vojne v večini in izhodišču pravične. Bile so odgovor na večstoletni muslimanski teror, ki je dosegel Evropo preko Gibraltarja leta 711. Sledila so križanja kristjanov v Cordobi, obglavljenja v Barceloni, onečaščenja cerkva, žena, pokoli na Francoskem, J Italiji, islamizacija Sicilije, vdor v Rim, Torino in celo v Švico…

Ko se je ob koncu 11. stoletja bizantinski cesar Aleksij I obrnil na papeža, naj pomaga njegovi državi pred muslimansko grožnjo in osvobodi Kristusov grob iz rok nevernikov, Evropa ni dolgo pomišljala. V naslednjih stoletjih je milijon evropskih kristjanov prijelo za orožje. Od križarskega projekta do danes so mnogi vojaški poveljniki bojevali vojne, ki so bile pravične. Ludvik IX Sveti proti Egiptu, Ivana Orleanska proti Angliji, general Maister proti Nemški Avstriji, general Rupnik proti boljševikom, brigadir Krkovič proti jugoslovanskim agresorjem pri nas, pri sosedih pa generalmajor Gotovina…

Ampak tudi takrat, ko je vse čisto in jasno, se pojavijo lažni preroki, ki vnašajo nered v glave, dvomijo v dobroto, vihajo nos nad lepoto … Junakom podtikajo zločine in zločince povzdigujejo v heroje. Začetni polet jim je dala doba razsvetljenstva, ko je staro celino preplavil verski in moralni relativizem, stoletje zatem totalitarni maliki in danes Nič. Cerkev je skupaj s svojo zgodovino postala glavna tarča ostrih, tudi sovražnih napadov v medijih, šoli, literaturi, filmski industriji… Priljubljena tema kritikov so postale križarske vojne, ki so izgubile ves nekdanji blišč. Krščanski nasprotniki (npr. sultan Saladin) pa so nenadoma postali deležni velikih simpatij zahodnjakov. Ker je postal Bližnji Vzhod v veliki meri inferioren v odnosu do Evrope, je stoletja trajajoči strah pred polmesecem povsem izginil, nadomestila ga je idealizirana podoba dišečega Orienta…

V zadnjih letih, še zlasti pa po 13. novembru, pa je prišlo do premikov, ki bodo imeli neslutene posledice. Večino evropskih salonskih filantropistov je nenadoma zajela panika. V svoji hinavščini tiho že računajo na intervencijo »hudobnih Američanov«, če bi stvari s teroristi šle predaleč. Sami pa bi lahko še naprej uživali udobni status pacifistov. Prepričan sem, da se računica tokrat ne bo izšla. F. J. Contreras v knjigi Nova levica in krščanstvo zapiše, da je odziv Evrope na nevarnost znak »civilizacijske utrujenosti«. Če ne bo Evropa naredila resnega premisleka o svoji identiteti in postala nanjo ponosna, nas ne bodo pred teroristi obvarovale niti ograje niti upanje na ameriško pomoč. »Braniti se je pripravljen tisti, ki ve, za kakšne ideale se bojuje. Za kakšna prepričanja in za kakšne vrednote bi se bili pripravljeni bojevati Evropejci enaindvajsetega stoletja? Za carino na pomaranče? Ali kvoto za maslo?« še zapiše Contreras.

Če pa se Američani vendarle odločijo v duhu 5. člena ustanovnega sporazuma Severnoatlantskega zavezništva ukrepati proti terorizmu v Evropi, lahko pošljejo še eno vojaško enoto v Slovenijo. Kot kaže fotografija, džihadisti pri nas delujejo javno, preprečujejo demokratične shode in vihtijo zastave Islamske države. Skupna točka revolucionarjev in džihadistov je želja po razgradnji zahodne krščanske civilizacije. V tem trenutku jo pri nas izvajajo z demontažo družine. Pa še nekaj je skupno džihadistom in njihovim petokolonašem pri nas: oboji razumejo samo jezik sile …

In po hudem boju bomo skupaj s templjarji zapeli: Non nobis, Domine, non nobis, sed nomini tuo da gloriam.