Ingo Falk Pasch Wallersberg 
Ni pa odgovora na vprašanje, zakaj osebe (npr. poslanec Grims, minister Hojs, šef Policije Olaj), ki so jim zločinske ideologije in njihovi nosilci tuji, sploh nastopajo v mediju, ki režira takšne oddaje. Molčeča odsotnost v teh primerih največ pove!
Dogodki se ponavljajo. Zrelostnega izpita nismo opravili. Komunistična pošast še vedno straši. Niti oblasti trdno drži v rokah – vloga drugih pa je, da molzejo krave v njen čeber. Kdor to doume in se pravilno prilagodi, ima tudi danes vso zaščito sodne oblasti.
Mar ne bi Slovenija v tem zgodovinsko usodnem trenutku izkoristila edinstvene priložnosti in postavila regionalno povezovanje na osrednje mesto tokratnega zasedanja Sveta Evrope pri nas?
Kdor vsaj malo spremlja delo slovenskega Državnega tožilstva, pride kmalu do prepričanja, da sta na tem področju poleg ustreznih etičnih in strokovnih zahtev izredno nujna strokovni in parlamentarni nadzor. In tehtno argumentirano poročilo vsem pristojnim in najpomembnejšim organom Evropske zveze, še posebej Evropskemu sodišču za človekove pravice.
Bo mogoče varnost, ki jo mora zagotavljati država, nekega dne kupljiva? A največja nevarnost, o kateri le malokdo govori, je, da nas čas prehiti.
Erika, v letu Gospodovem 2021, res ti ne zavidam tvojih prigrabljenih plačnih dodatkov, večjih za nekaj ubogih mesečnih pokojnin za nekaj desetletij dela in plačanih prispevkov. Dodatkov, dobljenih za zahrbtne scenarije in režijo cinično pokvarjenih oddaj javnega zasmehovanja ljudi, na katerih plečih se lomi strupena komunistična ost preteklosti.
Prizori interpelacije ministra Simonitija spominja na dobo borbe za oblast nacistične stranke v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja ali razgrajanja prav tako rdečih komunistov v času netenja revolucionarne delavske revolucije pred in med drugo svetovno vojno in po njej.
Časi zločinske rdeče buržuazije so minili. Slovenija se mora na poti vzpostavitve demokratičnih razmerij in inštitucij otresti komunističnih spon. Za trobila nekdanje oblasti, ki je zagrešila strahotne zločine in s svojim še vedno obstoječim vplivom rovari v korist svojega klana, je skrajni čas, da jim zazvoni navček. Dovolj je dovolj.
Erika Žnidaršič smo v vojni, v kateri na osvojenih položajih naropanih in nakradenih milijard evrov in dolarjev in zlata ter srebra in draguljev v kleteh slovenskih inštitucij, bančnih ustanov in gospodarskih družb čepi zmagovita elita proslulega komunizma?
Na podlagi javnega političnega nastopanja poslank in poslancev stranke Levica za uvedbo takšnega ustavno sodnega nadzora nad delovanjem te stranke izpolnjeni vsi pogoji.
Tanja Fajon, politična voditeljica komunistov, javno časti spomin na enega od najbolj krvavih zločincev v zgodovini te države. Kdor bi to storil v spomin na kakega nacionalsocialističnega zločinca v Nemčiji, bi šel takoj v zapor ali psihiatrično bolnišnico, njegove politične kariere pa bi bilo dokončno konec.
Upajmo, da Korl in njegova stranka pravih upokojencev po vseh teh uspešnih svetovnih, mednarodnih in državnih nastopih svojega vodje dokončno odhajata v pokoj. Slovenija si zasluži ta oddih.
Pričakujemo, da bo predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel čim prej razrešen, honorar pri FIFI, pridobljen z neposredno kršitvijo njegovih obveznosti, pa kot protipraven prejemek zasežen v korist naše države.
Pri svojih 80 letih človek, ki sem bil kot štirileten otrok sestradan in izmučen zaprt v strahotnem komunističnem taborišču v Radovljici in čigar oče je bil zaprt v strahotnih nacističnih taboriščih na Poljskem – v Varšavi in taborišču Gross Rosen (60 km zahodno od mesta Wroclaw) z a h t e v a m, da Državni zbor Republike Slovenije javno obsodi preteklo zločinsko slovensko komunistično oblast in o d r e d i, da se iz javnega prostora v Republiki Sloveniji o d s t r a n i j o vsi kipi, slike in druge upodobitve ter napisi v čast najhujših komunističnih zločincev.
Politična oblast in opozicija sta prvič skupaj zatrobili v isti (R)rog! Kaj so vsa ta leta in desetletja počele pristojne socialne službe, ki iz državnega proračuna redno dobivajo plače, pa – po slovenski navadi – nihče ne vpraša.