Slovenija ni osvobojena, dokler stojijo znamenja v čast najhujših morilcev. Bolne posledice tega blodnega stanja slovenske države lahko neposredno spremljamo – celo v tem kriznem obdobju pandemije covida-19 – neposredno v Državnem zboru. Vidimo nastope poslancev, povsem primerljive z nastopi nekdanjih poslanskih jurišnikov SA v takratnemu nemškem parlamentu in na cestah Berlina in drugih nemških mest.
Pred več kot pol leta (17. junija 2020) sem poslal vsem poslankam in poslancem Državnega zbora RS naslednjo vlogo, na katero vse do danes nisem prejel nobenega odgovora.
Kdo odpira ideološke teme?
V Sloveniji so v živi zavesti stalno prisotna, več desetletij odprta, s krvavo prstjo umazana, nemo, strahotno kričeča morišča z več deset tisoč truplu nepokopanih, grozljivo izmučenih žrtev.
Je spomin nanje zdaj, leta 2020, še vedno prepovedano dejanje?
Za dediče krvave ideologije nedvomno. Tudi danes nastopajo s svojimi revolucionarnimi simboli in nasilno zahtevajo oblast.
Slavnostne javne spominske upodobitve, kipi, slike, poimenovanja krajev in ustanov z imeni najhujših zločincev, ki jih po treh desetletjih samostojne in na papirju demokratično urejene države še vedno javno častijo dediči nedavnega tiranskega režima, je grozljiva podoba Slovenije.
Pri svojih 80 letih človek, ki sem bil kot štirileten otrok sestradan in izmučen zaprt v strahotnem komunističnem taborišču v Radovljici in čigar oče je bil zaprt v strahotnih nacističnih taboriščih na Poljskem – v Varšavi in taborišču Gross Rosen (60 km zahodno od mesta Wroclaw) z a h t e v a m, da Državni zbor Republike Slovenije javno obsodi preteklo zločinsko slovensko komunistično oblast in o d r e d i, da se iz javnega prostora v Republiki Sloveniji o d s t r a n i j o vsi kipi, slike in druge upodobitve ter napisi v čast najhujših komunističnih zločincev.
Pretekli zločinski oblastni režimi so bili nacionalsocialistični, fašistični in komunistični
Že vrsto let pisno prosim predsednika države, da v okviru svoje funkcije posreduje za ustrezno ureditev te skrajno žalostne in za slovensko državo sramotne zadeve, na kar je celo javno opozoril bivši veleposlanik ZDA z javnim zapisom na vznožju ograje ameriškega veleposlaništva v Ljubljani: pretekli zločinski oblastni režimi so bili nacionalsocialistični, fašistični in komunistični. Vsak prebivalec ali gost Ljubljane si lahko neposredno ogleda ta zapis, ki je stalen opomin slovenski državi.
Danes sem po e-pošti prejel naslednje sporočilo znanega poljskega pisca zgodovinskih dokumentarnih knjig, g. Mareka Telerja, ki v svoji zadnji knjigi opisuje tudi usodo mojega očeta in me obenem prosi, da mu posredujem svoje spomine iz takratnega grozljivega časa – časa, ko sem bil v strahotnih razmerah v letu 1945 kot štirileten otrok s svojim bratom in materjo (ki si nikoli več ni opomogla) zaprt v strahotnem komunističnem taborišču.
Pismo Mareka Telerja
| I am now finishing my book about Mrs. Ina’s war story and there is a whole chapter devoted to your Father Hans Pasch and his heroic work during World War Two. I would also like to include a short info about your dramatic war experience.
Could you please write to me a little bit more about it? When did you come from Germany to Slovenia and how did you end up in a concentration camp? I know that these memories are hard and painful, but I would like to learn more about this story and I would be very grateful for your help. Best regards, Marek Teler Zdaj dokončujem knjigo o vojni zgodbi gospe Ine, v kateri je celotno poglavje posvečeno vašemu očetu Hansu Paschu in njegovemu junaškemu delu med drugo svetovno vojno. Vključil bi rad tudi kratko informacijo o vaši dramatični vojni izkušnji. Ali mi, prosim, lahko napišete kaj več o tem? Kako ste prišli iz Nemčije v Slovenijo in kako ste na koncu prišli v koncentracijsko taborišče? Vem, da so ti spomini težki in boleči, toda rad bi izvedel več o tej zgodbi in zelo bi vam bil hvaležen za pomoč. S spoštovanjem, Marek Teler |
Slovenija še ni osvobojena in demokratična država
Pripomnim naj, da so komunistični morilci v bližnjem gozdu proti kraju Ravnica okrutno morili ljudi iz tega taborišča pri Radovljici – tudi ženske in otroke –, ki so se morali (po pričevanju redkih domačinov) na jasi sleči do golega. Pobijali so jih s kiji, sekirami, noži, da se ni slišalo streljanje.
Slovenija ni osvobojena in demokratična država, dokler stojijo – celo na najbolj častnih mestih: pred palačo Predsednika Republike Slovenije, v neposredni bližini Državnega zbora in celo na območju najhujših komunističnih pomorov v Rogu spomeniki in znamenja v čast najhujših morilcev.
Bolne posledice tega blodnega stanja slovenske države lahko neposredno spremljamo – celo v tem kriznem obdobju pandemije covida-19 – neposredno v Državnem zboru. Vidimo nastope poslancev, povsem primerljive z nastopi nekdanjih poslanskih jurišnikov SA v takratnemu nemškem parlamentu in na cestah Berlina in drugih nemških mest.
Zgodovina se ponavlja, če spomin ugaša ali ga celo zatremo.
