Zlaganost v tem svetu kraljuje in ko gledam in poslušam oddaje vsemogočne TV Slovenija, še posebej tiste, ki jih vodi prodorna novinarka Erika Žnidaršič, si ne morem kaj, da se ne bi spomnil na metode njenih – zavestnih ali ne – zgodovinskih vzornikov.
Tudi Goebbels in Kardelj sta množično zavajala, razvila celo kriminalno krvavo divjo norišnico sredi svojih narodov, katerih hčere in sinovi so pred tem na svojih krilih razširjali do neba bleščečo luč umetniške svetlobe in svobode.
Res, tovarišica Erika, v letu Gospodovem 2021, res ti ne zavidam tvojih prigrabljenih plačnih dodatkov, večjih za nekaj ubogih mesečnih pokojnin za nekaj desetletij dela in plačanih prispevkov. Dodatkov, dobljenih za zahrbtne scenarije in režijo cinično pokvarjenih oddaj javnega zasmehovanja ljudi, na katerih plečih se lomi strupena komunistična ost preteklosti.
Erika, ampak denar ni vse
Ostalo bo to, česar se zločinski javni delavci (zlasti pa gospodarji) najbolj bojijo: spomin. Lahko prepoveš govoriti o tem in s kaznijo resno zagroziš za primer, če bi kdo kaj izustil – kot pri nas o strahotnih komunističnih moritvah med drugo svetovno vojno in po njej.
Lahko spremeniš, zakleneš, porušiš, pozidaš in zazidaš kraje svojih grozljivih ječ, taborišč in morišč, lahko prisiliš žrtve, da se do nagega slečejo, nato pa jih s topimi in ostrimi skalam in orodji, žicami ali vrvmi neslišno moriš in pomečeš trupla v brezna, ki jih zasuješ z odpadki, pričam, še posebej morilskim slugam – če se jim um ne omrači – pa pred oči za vse življenje obesiš državno grožnjo z uničenjem njih in njihovega rodu, če spregovorijo.
Erika, pride čas, ko se iz smrtne tišine nenadoma oglasi – spomin
Erika, spomin se oglaša. In povem ti:
Režija tvojih oddaj je popoln brezup. V tvoj žep kotaleči se kovanci se sredi javnosti žvenketaje stresajo po tleh. Tisti, ki ti danes kimajo, bodo jutri nemo in slepo šli mimo tebe. Našel se bo morda celo kdo, ki ti bo škodoželjno zarinil nož med rebra. Takrat boš mogoče spoznala: Resnica ni le bleščeča, je tudi neizprosna.
