Hvala bogu, da se je Korl in njegova konstruktivna nezaupnica dogajala za časa pusta. Kot vedno doslej – takšna je usoda – na koncu padejo maske.
Nekdanji vsesplošni minister za smetiščne kante, tanke in mejne zanke je pred kratkim slavil: spet je bil v središču javnega dogajanja! Konec je bil kot na običajni predstavi klovna – prej bi se človek jokal kot smejal.
Vprašanje, ki se v teh kriznih časih zastavlja, je, kolikšna je njegova brezbrižnost, predvsem pa lastna bolestna karierna sla. Znaki so tako očitni, da jih niti slepec ne bi spregledal: njegov salto mortale, ko je na rednih volitvah zletel iz stranke in nato s svojim dirkalnikom priletel skozi glavna vrata nazaj, je res šokanten. Neljuba predsednica, ki je prva in edina v vsej dobi obstoja te stranke namenila svoj trud resničnim potrebam upokojencev, je bila brcnjena iz stranke upokojencev. Res bravurozno. Seveda pa za Korlna ne dovolj – po vseh njegovih uspešnih ministrovanjih je bilo samo po sebi razumljivo, da mu pripada mesto predsednika vlade. Hvala bogu, da se je to dogajalo za časa pusta. Kot vedno doslej – takšna je usoda – na koncu padejo maske.
Korl z nastopaštvom nas je pripeljal v državo brez dostopa do odprtega morja
A ko smo že pri tem, da so v času pusta padle maske, se ni mogoče izogniti temu, da se ob veličastni nadvse uspešni karieri Korlna ne bi spomnili na to, kako nas je njegovo javno nastopaštvo v zvezi z mejnim sporom z našo jugovzhodno sosedo pripeljalo tja, kjer smo – v državo brez dostopa do odprtega morja. Enako kot sedaj je tudi takrat blestel pod reflektorskimi lučmi številnih, seveda tudi hrvaških medijev. Posnetke teh njegovih edinstvenih javnih nastopov bi morali vedno znova vrteti – kot šolski primer brezna slovenske diplomacije in popolne nesposobnosti slovenskega pravosodja, ki ga za te njegove uspešne aktivnosti nikoli ni nagradilo. Pri tem se je treba zavedati, da so skrivne informacije, ki jih je Korl dobival prek skrivnega kanala, seveda potekale na njemu dobro znan (ali celo iniciran?) način.
Samo upam, da Korl in njegova stranka pravih upokojencev po vseh teh uspešnih svetovnih, mednarodnih in državnih nastopih svojega vodje dokončno odhajata v pokoj. Slovenija si zasluži ta oddih.
