42 glasov je več kot dovolj, da država ne samo caplja na mestu, ampak že vrsto let tudi nazaduje. 42 glasov je tudi dovolj za maratonski performans slovenske levice v parlamentu. 42 glasov je že dolgo tudi preveč, veliko preveč. To je ta velika bolezen Slovenije, ta velika korona, za katero pa cepiva še kar ni in ni.
Vložitev 42-glave Erjavčeve nezaupnice je svojevrsten kazalnik vseh bolezenskih posebnosti nikoli dokončane slovenske tranzicije in še posebej njene levice.
Pravzaprav je skrajni napor, s katerim je uspelo Erjavcu zbrati le 42 glasov, bleda senca vseobsegajoče gospodarske, medijske, kulturne itd. premoči slovenske levice. Kako je pravzaprav mogoče, da s takšnim bogastvom formalnega in neformalnega zaledja levici ne uspe zbrati zadostnega števila glasov? Kako je mogoče, da slovenska levica ne zmore več? Saj imate vse, kar potrebujete, kaj še hočete! To verjetno te dni slišijo od botrov iz ozadja vsi tisti, ki v prvih bojnih vrstah delajo pri projektu nezaupnice.
SMC le začasen zavoj, slepa veja v evoluciji slovenske levice ali pa res kaj več? Nihče ne ve
Formalno matematično gledano je tako zato, ker se je en manjši del levice – najbrž sicer predvsem iz povsem pragmatičnih in tudi koristoljubnih razlogov, le v manjši meri zaradi z liberalizmom navdahnjenega razloga – odločil zbrati okrog stranke, ki se ji danes reče SMC. V vsakem primeru je ta stranka le zametek, približek nečesa, kar bi lahko bilo liberalno, dejansko pa nekak odcepek levičarskega konglomerata, kakor ga je naplavila slovenska tranzicija. Je to le začasen zavoj, slepa veja v evoluciji slovenske levice ali pa res kaj več? Nihče ne ve.
Pri nas namreč ni zavestne, načrtovane, z evropsko liberalno mislijo navdahnjene namere, da se postavi stranka, ki bi oživila predvojni slovenski liberalizem, ki je bil – v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi državami – majhen, pa še ta se je stopil v PIF/OF; stranka, ki bi enako ognjevito zagovarjala podjetniško pobudo in zavračala komunistične gospodarske eksperimente in nasilno revolucijo. Misel na Ljuba Sirca držijo pri življenju le še katoliki. To je že slovenska posebnost.
Erjavec alternativa Janši, ker so drugi preveč komot, da bi se lotili resnega dela
O posebnosti, ki jo pooseblja Karl Erjavec, se je že veliko pisalo. Tu se pojavi luzer prejšnjih volitev, ki resonira morda zgolj še znotraj DeSUS-a in na katerega bi bili že pozabili, če ne bi šlo za poroko njegove hčere. Potem ko opravi nalogo zamenjave vodstva stranke, se mu, pravzaprav z njegove strani naravno, pojavi misel, da bi lahko bil za dobro opravljeno delo nagrajen. Oživi svoje davne sanje, da bi, potem ko je bil že skoraj vse, postal še predsednik vlade.
Za alternativo Janši se torej ne postavi vodja največje opozicijske stranke – to bi res težko storil, celo v Sloveniji, saj je vendar sam odstopil – niti ne vodja SD, ki naj bi bila nekakšen levi mnenjski vodja, niti vodja mogočnih mladcev v Levici. Zanimivo, nobeden od teh niti sam sebe ne prepozna kot alternative Janezu Janši. Pomanjkanje samozavesti, celo v udobnem medijskem okolju, ki le čaka, da bi na tem mestu lepo sprejela kogarkoli? Komodnost torej ali pa celo prepričanje, da niti ni treba ponujati dejanskih alternativ, da se ni treba truditi s trdim in slabo plačanim delom, kakršno je pri nas delo predsednika in drugih članov vlade. Levica je pri nas alternativa sama po sebi – že s tem, da je. In tudi edina prava alternativa.
Predlagani mandatar le kot orodje za rušenje vlade, da se z novo levo vzpostavi normalno stanje
Funkcijo mandatarja vidijo torej predvsem kot orodje za rušenje; to orodje je lahko danes J. P. Damjan, jutri pa Karl Erjavec, saj je čisto vseeno. V tem smislu dam Karlu Erjavcu prav: zakaj bi bil le rušitelj Aleksandre Pivec kot predsednice DeSUS-a in nato Janševe vlade, zakaj ne bi bil kar predsednik vlade, če si pa to ne upa ali noče biti nihče od izvoljenih voditeljev drugih strank; ali jim do te funkcije niti posebej ni? Saj se konec koncev tudi v preteklosti ni nihče na levi posebej trudil biti predsednik vlade. Da, trudili so se zmagati, trudili biti poslanci, trudili so se za pozicije, za možnost razdeljevanja rent, ne pa za konkretno odgovornost, saj je ta malo prinašala.
Naša levica se torej ne dojema kot alternativa v smislu konkretnih ljudi, ki bi prevzeli konkretne državniške vloge; ki glasno in jasno oznanjajo, za čem stojijo in kaj bi naredili drugače – niti tam ne, kjer bi morda kdo res lahko naredil kaj bolje od Janše in njegovih. Za našo levico je zgolj nedopustno, nepojmljivo, da bi na teh funkcijah bil nekdo, ki ni levi, kdorkoli že to je. Treba je le nadaljevati utvaro, bolezensko prepričanost, da lahko državo vodi le levica.
Le levica, kamorkoli jo že vodi. Nezaupnica se niti ne trudi povedati, kam bi želela peljati Slovenijo. Le stran od Janše, le stran od tistih, ki jih pojmuje kot permanentno in inherentno ne samo nesposobne, ampak tudi nevredne opravljati naloge vodenja države.
Levi v vladi kot dogma, nad katero se naša javnost ne zgraža
V takšnem okolju je tudi 42 podpisov že dovolj: dovolj namreč v smislu prepričanja, da je edina prava pot tista v levo; gre tako rekoč za religiozno dogmo – saj tam, v območju religioznega, ne potrebujete logike večine, ampak logiko Resnice. Demonizacija desnega, celo desnosredinskega je naravni del tega.
In slovensko novinarstvo ves čas pritrjuje takšni migraciji religioznega v politiko. Ne sprašuje Erjavca oz. kulovcev, kaj bi pravzaprav spremenili, kaj je alternativa sedanji vladi. (Poslanec Simonovič je opazil, da je s to Erjavčevo logiko nekaj narobe, ne prodorna, lucidna peresa slovenskih novinarjev.) Naše novinarstvo in komentatorstvo se ne zgraža, ker se nad poslanci DeSUS-a in SMC izvaja neustaven pritisk, niti ne nad brezsramnim javnim debatiranjem o tem, za koliko se lahko kupi poslanski glas za Erjavčevo vlado; nič od tega ni nespodobno, nič od tega nižje od tako visokih levičarskih standardov v politiki. KPK se ne oglasi, ko se javno špekulira o tem, da bi se lahko ugodno rešila problematika črne gradnje nekega poslanca, ne uvede preiskave ob prvih znakih morebitne kršitve integritete.
42 glasov je tako rekoč dovolj
Nihče ne vpraša kulovcev, zakaj sedaj Erjavec, ne pa več Jože P. Nič od tega ne vprašuje slovensko novinarstvo (niti druge neodvisne institucije, institucije novodobne inkvizicije politične korektnosti), pač pa to novinarstvo vsak dan sproti z naklonjeno potrpežljivostjo ljubeče koklje spremlja zbiranje in preštevanje poslanskih piščančkov, kdaj jih bo dovolj: če ne danes, pa morda jutri. Neodvisni slovenski novinarji prav nič ne podvomijo o smislu tega preštevanja glasov; nasprotno, oni pomagajo Sloveniji zadrževati dih v spremljanju teh skrajnih in nesebičnih naporov kulovcev, da premagajo sile teme.
Še več: slovensko novinarstvo v svojem neprofesionalnem skandiranju temu, kar je pač zgolj precej neslavno početje ene od političnih opcij, pomaga prepričevati slovensko javnost, da je 42 glasov tako rekoč dovolj in da so manjkajoči štirje glasovi nepomembne, drobne ovire, ki jih parcialni, sektaški interesi nekaterih posameznikov (kot se je temu reklo še ne tako daleč nazaj) postavljajo na pot nečemu, kar je neizogibno, skratka nujno.
42 glasov je bolezen, katero pa cepiva še kar ni in ni
Če bi kaj podobnega počel Janša, če bi z njegovimi mladci in NVO-ji povezali anonimno lepljenje plakatov, ki izpostavljajo neposlušne poslance, bi se že oglasila evropska komisarja Vera Jourova in Didier Reynders, zaskrbljena nad stanjem vladavine prava; bi nam bila že pisala Dunja Mijatović iz Strasbourga v skrbi za pritiskom izpostavljene nebogljene slovenske novinarje; na platformi Sveta Evrope bi bila že n-ta objava zoper mrakobno Janševo vlado in društvo evropskih novinarjev bi o prelepi deželici pod Triglavom pisalo v dramatičnih tonih. Tako kot se – z obilno pomočjo lobiranja levih evroposlancev in doma preganjanih neodvisnih in profesionalnih novinarjev – dogaja vsakič, ko bi Janševa vlada kaj malega spremenila.
Toda tudi vse to ni dovolj za več kot 42 glasov. Je pa dovolj, da država ne samo caplja na mestu, ampak že vrsto let tudi nazaduje. Tudi 42 je dovolj, da bomo prihodnji teden spet ves čas v napetosti, kaj bo, ko bi se morali ukvarjati s čim drugim. S čim že? Bo dovolj za spet kakšen maratonski performans slovenske levice v parlamentu. Tudi 42 je dovolj in že dolgo tudi preveč, veliko preveč. To je ta velika bolezen Slovenije, ta velika korona, za katero pa cepiva še kar ni in ni.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
