Dobro leto smo bili priče veliki brutalni ofenzivi proti tretji Janševi vladi brez izbire sredstev in z močno podporo dominantnih medijev, vključno z javno RTV Slovenija. In to v okoliščinah, ko je slovenska levica v svoji nesposobnosti sama sesula lastno vlado v enem najbolj kritičnih trenutkov za narod po drugi svetovni vojni. Naj omenim le nekaj najbolj kričečih epizod navedene ofenzive.
Slovenska levica poražena v spodleteli brutalni ofenzivi proti tretji Janševi vladi
Začelo se je z obrekovanjem Janeza Janše in njegove vlade s strani intelektualcev (DNS, Forum75, Boris A. Novak idr.) in s poskusi spodkopavanja dveh sredinskih koalicijskih strank (SMC, DeSUS) že v času, ko so se dogovarjale za novo koalicijo, še bolj pa potem, ko so stopile vanjo. Sledilo je javno obkladanje njihovih neposlušnih poslancev z izdajalci, vključno s poslancem italijanske narodnosti, tudi na uličnih lepakih, ker očitno na ukaz levice niso bili pripravljeni zabosti noža v hrbet Janši. Še več, obrekovanje in grožnje so se razširile celo na zdravstvene delavce, ki so nosili največje tveganje in bremena v zvezi s pandemijo in vzorno sodelovali z vlado.
Ker to ni pomagalo, so sledili celo poskusi kupovanja poslancev pa tožarjenje Janše v tujini, še zlasti potem, ko je brutalna ofenziva spodletela in se vse bolj bliža čas predsedovanja Slovenije EZ. To se je neuspešno dogajalo že pred prvim slovenskim predsedovanjem, a je bila Slovenija zaradi uspešnega vodenja Evropske zveze celo pohvaljena.
Napade na vlado so spremljali več mesecev trajajoči nezakoniti petkovi protesti, polni sovražnega govora, ogabnih parol, lepakov in transparentov, z javnim zažiganjem lutk pomladnih politikov, brcanjem žoge z vrisano Janševo glavo in celo z grožnjami z ubojem Janše, Hojsa itn., kar je na trenutke spominjalo na rohnenje prave poulične drhali. Z vloženo interpelacijo so poskusili izvesti politično likvidacijo neustrašnega in samozavestnega ministra Zdravka Počivalška, a ni šlo.
žal pa je uspel surov politični obračun s prav tako pokončno Aleksandro Pivec. Pravi pravcati zdrs levičarske politične kulture do dna in še globlje.
Konstruktivna nezaupnica klavrno propadla, a vojna še ni končana
Vse se je potem neslavno končalo s propadlo konstruktivno nezaupnico oziroma veliko polomijo tako za akterje globoke države, ki se skrbno skrivajo pred očmi javnosti, kot tudi za njihove operativce na odprti politični sceni. Kljub temu bolečemu porazu pa očitno vojna še ni končana. Sprijena slovenska levica je namreč v zadnjem času s pritlehnim in lažnim tožarjenjem Janševe vlade spopad prenesla tudi na evropski politični parket, računajoč na pomoč svojih bruseljskih somišljenikov.
Vendar je Janša na veliko zaprepadenost obrekovalcev pograbil to priložnost z obema rokama, da bi tako tudi pred širšo evropsko javnostjo lahko razgrnil pošasten monopol, ki ga ima slovenska levica nad razgrabljenimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr., ki dušijo mlado, ranljivo in opotekajočo se slovensko demokracijo. Končno imajo tuje države v Sloveniji tudi svoja predstavništva, ki spremljajo dogajanje in o tem poročajo svojim maticam. Tako se tudi to tožarjenje utegne obrniti proti levici, ker ima laž kratke noge.
Politi cucki in trupla nesojenih mandatarjev ostali na bojišču propadle velike ofenzive
Najprej zbujajo pozornost štirje veliki poraženci, ko v vrsti skoraj obredno prikorakajo pred njim še vedno zelo naklonjene žaromete medijev in poskušajo zmanjševati pomen doživetega poraza. Bojanu Požarju so se očitno tako zasmilili, da jih je ljubkovalno poimenoval kar polite cucke. Tako namreč tudi delujejo. Na čelu s političnim diletantom Marjanom Šarcem, ki je, ne da bi se tega zavedal, nič manj kot zabil žebelj v krsto leve, do tedaj vladajoče koalicije in potisnil s tem svoje koalicijske partnerje v drek. Poraz mu kar gleda z obraza.
Luka Mesec pa tako ali tako kar naprej sanjari o komunizmu, vendar bi bil že čas, da bi mu kdo povedal, da je v Evropi povsod propadel, drugje po svetu (Venezuela idr.) pa ravnokar propada ob milijonih beguncev ali se spreminja v državni kapitalizem pod komando partije (Kitajska) s polnimi zapori in prevzgajališči politično ali versko problematičnih državljanov.
Alenka Bratušek s svojim dometom in stranko tone in je na najboljši poti, da konča na odlagališču odsluženih politikov – v družbi Miroslava Cerarja, Gregorja Viranta in drugih. Tanja Fajon pa z bedno protijanševsko retoriko nikakor ne uspe potegniti SD-ja iz stagnacije in kaže, da jo čaka podobna usoda kot Dejana Židana.
Politično truplo Karel Erjavec pa bi levici in Sloveniji naredil veliko uslugo, če se ne bi več nastavljal žarometom. Propadla ofenziva je kot kolateralno škodo naplavila na površje še nekaj trupel, in sicer nesojenih mandatarjev (Tomaž Vesel, Aleksander Čeferin, Jože P. Damjan), ki so vsi po vrsti potonili, še preden so dobro zaplavali.
Bogata državna korita niso več v Kučanovih rokah, zato je bil Forum 21 razpuščen
V oči bode tudi dejstvo, da je moral Milan Kučan ravno na svoj osemdeseti rojstni dan požreti enega svojih velikih političnih porazov in zraven tega še razpustiti Forum 21, to razvpito masko globoke države. To bi lahko pomenilo, da ni več pravega interesa za takšno obliko druženja.
Naj imajo tajkuni Kučana še tako radi, imajo prav gotovo še raje denar. In danes bogata državna korita niso več v Kučanovih rokah, verjetno se je bilo zato treba orientirati drugam.
Tako se je imperij globoke države nekoliko zamajal, podgane so začele zapuščati barko in prestrašeni akterji globoke države so prek svojih poslušnih operativcev živčno vlekli poteze, ki so bile vnaprej obsojene na neuspeh. Janševa vlada pa je v hudi stiski zaradi ene najhujših zdravstvenih kriz Slovenije po drugi svetovni vojni prevzela v svoje roke krmilo zapuščene ladje, nastavila hrbet in se spopadla z novo nastalo katastrofalno situacijo. Na pljunke ni odgovarjala s protipljunki, ampak s trdim in odgovornim delom in v tej drži vztraja še naprej ter je v očitno veliko razočaranje agresivne levice kljub številnim nujnim nepopularnim ukrepom utrdila svoj položaj. Kajti SDS, čeprav stokratno popljuvana, kar naprej trdno vodi v javnomnenjskih raziskavah, kar ji morajo – s stisnjenimi zobmi – priznati tudi agencije, ki pod pretvezo merjenja javnega mnenja to poskušajo ustvarjati.
Slovenska levica za mandat ali dva v vice, da se tam skesa in prečisti, če je sploh sposobna kake katarze
Ena prvih posledic je v tem, da se je slovenska levica pred javnostjo razgalila v vsej svoji pritlehnosti in agresivnosti, izgubila s tem veliko ugleda in bi to lahko drago plačala na naslednjih parlamentarnih volitvah. Zapravila je namreč priložnost, da bi se v veliki družbeni stiski predstavila kot zrela politična opcija, ki ji je splošno dobro važnejše od ozkih strankarskih interesov. Hkrati si je odtujila široke sloje slovenske družbe, zlasti popljuvane sredinske stranke, brez katerih ne more sestaviti vlade, pa ugledne osebnosti, zbrane okrog Katedrale svobode, Zbora za republiko, ZNP, Cerkve idr., ki so se vsi javno in odločno postavili v bran vladi.
Ne nazadnje si je slovenska levica z neprikritim sovraštvom do Katoliške cerkve odtujila tudi njeno verno občestvo s številnimi množičnimi organizacijami in združenji. In če bi še uspel napovedani projekt sredinskega gibanja Povežimo Slovenijo, ki mu je, po prvih anketah sodeč, javnost naklonjena, bo polomija levice kompletna. Tega se verjetno zavedajo tudi njeni zakulisni akterji, ki hitijo napovedovat tudi ustanovitev lastne sredinske stranke, ki pa po vsem, kar se je zgodilo, nimajo več kaj iskati v sredini. Zato mislim, da bo morala slovenska levica za kak mandat ali dva v vice, da se tam skesa in prečisti, če je sploh sposobna kake katarze.
