Blokovski način razmišljanja postavlja hkrati vprašanje, katera od trenutnih strank leve opozicije si sploh lahko privošči sodelovanje z vladno koalicijo in zlasti s SDS, ne da bi ogrozila lasten obstoj. Vzpostavitev takšnega sodelovanja pa je nujna, če naj kot skupnost vsaj malo bolj “velikonočno” zadihamo.
Čeprav je pojem “mir” z veliko nočjo povezan nekoliko manj kot z božičem in čeprav lahko obhajanje Kristusove zmage nad smrtjo (in zlom) vzbuja bolj bojevite asociacije, ta ista zmaga vseeno navdihuje tudi predstavo o sožitju in slogi v svetu, kjer ni več razprtij. Zato bom ob tokratnem velikonočnem ponedeljku ponovil nekatere misli, o katerih sem v zadnjem času lajnal tolikokrat, da boste ob njih neizbežno zehali.
Leto obstreljevanja
Pa vendar. Ta mesec bo minilo leto dni, odkar je nekdanji premier Marjan Šarec prvič izrekel besedno zvezo “konstruktivna nezaupnica”. Ne spomnim se več natančno, ali je tedaj že minilo mesec dni od nastopa Janševega kabineta. Vsekakor ni moglo biti govora o kakšnih stotih dneh miru, ki so v demokratičnih okoljih nekakšen standard. Od takrat naprej se kar naprej vrstijo poskusi, kako bi v opoziciji spremenili zase nenaravno stanje, da niso neposredno pri koritu, pri katerem so bili tri četrtine časa po demokratizaciji in več kot 90 odstotkov časa po letu 1945.
Ne moremo reči, da je takšen tempo stalnega spodkopavanja pri vladni strani ni pustil posledic. Sicer je sorazmerno uspešno odbila “obstreljevanje”. Zlasti pa se je sfižila načrtovana repriza jeseni in zime 2012, tudi zaradi tega, ker so se protesti začeli tako rekoč takoj po nastopu nove vlade. In je bilo v pogojih najhujšega divjanja pandemije povprečnemu Slovencu jasno, da ni cilj nič drugega kot zamenjava “nepravih” na oblasti s “pravimi” in “aboniranimi”.
Toda nervoza, ki jo je vlečenje nekoč uspešnih prijemov iz predala povzročila, je bila dovolj, da je prišlo do odzivov, ki so se dobro vključili v začarani krog medsebojnega obmetavanja. To je zadostovalo za vzpostavitev (po mojem mnenju) napačnega občutka pri večini, da gre za poravnavanje svežih zamer in ne za globljo težavo globokega nesorazmerja v družbi, ki se je vzpostavilo zaradi dolgoletne prevlade zgolj ene politične opcije.
Nujno je sodelovanje
Po mojem mnenju je intenzivnost nesprijaznjenosti trenutne opozicije z opozicijsko vlogo pokazala predvsem eno (in tu se bom ponovil). Da lahko običajno na guljenje opozicijskih klopi obsojen del slovenskega političnega prostora sorazmerno mirno deleži pri oblasti le, če doseže o tem dogovor z reprezentativnim delom na oblast običajno aboniranega bloka, ki mu po izročilu pravimo levica.
Tukaj se seveda soočimo s težavo. Tisto, kar v Sloveniji imenujemo levica, namreč deluje kot brezoblični blok. Omenjeno smo v zadnjih mesecih (spet) doživeli vsaj dvakrat. Vse njegove stranke, vključno s socialnimi demokrati z močno tradicijo, so namreč v en glas podprli kandidaturo Karla Erjavca za mandatarja. Njihova izbira bi si zaslužila mesto v antologiji političnih neumnosti celo v svetovnem merilu. Brez javnega glasu ugovora so stranke prikimale najslabši in najmanj logični možnosti. Ki je, kot se je pozneje izkazalo, temeljila celo na zgrešeni izhodiščni kalkulaciji, saj kandidat niti “svojih” glasov ni prinesel.
S podporo ustavni obtožbi je na moč podobno. Kljub kakšnemu začetnemu pomisleku je nazadnje v celoti zmagala blokovska disciplina. Dobro, če se račun po kakšnem naključju izide, bodo lahko rekli, da so vsaj za korak bližji vnovični pridobitvi oblasti, za katero navsezadnje gre.
Kdo sploh lahko preživi sodelovanje?
Blokovski način razmišljanja postavlja hkrati vprašanje, katera od trenutnih strank leve opozicije si sploh lahko privošči sodelovanje z vladno koalicijo in zlasti s SDS, ne da bi ogrozila lasten obstoj. Vzpostavitev takšnega sodelovanja pa je nujna, če naj kot skupnost vsaj malo bolj “velikonočno” zadihamo. Seveda bi morali tudi trenutno vladajoči priznati osnovno dejstvo, da se nakopičenega ravnotežja na hitro ne da odpraviti in da je potreben širši dogovor, ki posledično izključuje uresničevanje številnih enostranskih zamisli o družbi, pa naj se zdijo še tako potrebne in upravičene.
Plamen upanja, da bi lahko takšno sodelovanje sprejel in nagradil del volivcev slovenske levice, pomenijo predvsem volilni dosežki predsednika Boruta Pahorja. Ne gre pozabiti, da so leta 2017, ko je bil njegov “sredinski” profil že splošno znan, njegovo zmago v drugem krogu omogočili jedrni volivci socialnih demokratov. Brez njih bi predsednik postal Marjan Šarec.