Regionalno povezovanje naj ima prednost pred Zahodnim Balkanom

Mar ne bi Slovenija v tem zgodovinsko usodnem trenutku izkoristila edinstvene priložnosti in postavila regionalno povezovanje na osrednje mesto tokratnega zasedanja Sveta Evrope pri nas?

V zvezi z bližnjim slovenskim sopredsedovanjem Svetu EZ je v naših medijih dan prav poseben poudarek temu, da mora Slovenija na dnevni red tega zasedanja uvrstiti točko – bolje rečeno kar zahtevo – o (čimprejšnji) pridružitvi preostalih držav bivše skupne Jugoslavije, tj. zahodnega Balkana, Evropski zvezi. Novinarji naših tradicionalnih, še vedno v samoupravnem komunizmu zakoreninjenih medijev vedno znova s to zahtevo naskakujejo najvišje protagoniste njim neljube sedanje vlade. Všečno jim je seveda stališče predsednika RS Boruta Pahorja, ki daje tej pobudi brez vsakega pomisleka vso podporo. Pri tem so za hip odrinjeni hudi pomisleki do njega zaradi njegovih do njihovih nasprotnih stališč do odrivanja in zanikanja strahotne zločinske rdeče preteklosti. Bombardirana je seveda sedanja nevšečna vlada, katere zunanji minister Anže Logar naj bi nato te vznemirjene rdeče duhove vsaj za silo pomiril z zagotovilom, da je čimprejšnja(?) pridružitev teh držav EZ uvrščena na dnevni red zasedanj Sveta EZ pri nas.

Je sploh smiselno, da se Slovenija zavzame za približevanje balkanskih držav v EZ

Res ne vem, v kakšnem pomenu in obsegu naj bi bila ta odprta, za navedene države zahodnega Balkana nedvomno huda problematika uvrščena na dnevni red bližnjega zasedanja Sveta EZ v času našega sopredsedovanja. Imam pa stališče do zunanjepolitične orientacije naše države. Pri tem naj kar takoj in brez ovinkov povem, da osebno odločno odklanjam vsako neposredno prizadevanje naše države za čimprejšnjo vključitev tega dela Balkana v Evropsko zvezo. Komaj smo – zadnji hip – skočili iz vrelega kotla te temno rdeče, črne čorbe v balkanskem kotlu, in to v veliki meri tudi zato, ker smo po zgodovini, kulturi in severozahodni legi k sreči že dovolj odmaknjeni od njega.

Če si lahko dovolim oceno: to območje je – izvzemši mogoče Republiko Severna Makedonija, ki je bila spočetka celo kandidatka za vstop v EZ hkrati z Republiko Hrvaško – za naslednje ali celo več desetletij oddaljeno od izpolnjevanja minimalnih pogojev za pričetek pogajanj o vstopu v EZ. Dokazovanje tega je celo za površnega opazovalca nepotrebno. Ne le srbska hegemonistična nastrojenost in njeni nerešeni ozemeljski problemi ter njena še vedno nepremostljivo težka razmerja z vsemi sosedami, članicami nekdanje skupne države (še posebej z Republiko Kosovo, BiH pa tudi s Črno goro in Hrvaško), pač pa zlasti tudi nepremostljive politične in družbene težave v vseh teh državah (da o gospodarskih in kriminalnih sploh ne govorimo) nikakor ne omogočajo niti pričetka pogajanj za njihovo priključitev EZ.

Kakršna koli razmišljanja o tem so absurdna. Razčiščevanje njihovih notranjih in medsebojnih težav ne more niti ne sme biti naloga Republike Slovenije – to je lahko – po njihovi oceni in odločitvi – le skrb Republike Hrvaške in drugih njihovih sosed ali presoje celotne EZ. Naša aktivna prizadevanja v tej smeri niso le Sizifovo naprezanje, pač pa bloden trud za kopanje lastnega groba.

Pomembnejše kot zavzemanje za balkanske države bi bilo uveljavljanje regionalnega povezovanja

Katere teme pa naj bi bile za našo državo pomembne, da se uvrstijo na dnevni red zasedanj Sveta EZ pri nas? Ena od takšnih tem, ki bi jih kazalo uvrstiti na dnevni red teh zasedanj, je nedvomno evropsko regionalno povezovanje držav in pokrajin, še posebej v tem izjemnem delu Evrope – enkratnega alpskega gorovja in Jadranskega morja, kjer je pomemben del njenih tisočletnih izvirnih spomenikov.

Gre za izjemno pomembno, izvirno povezovanje pristojnih dežel in držav v okviru mednarodne delovne skupnosti Alpe–Jadran, kamor je Slovenija pristopila v času svojega osamosvajanja, ki jo sestavljajo pokrajine Švice, Nemčije (Bavarska), Italije (Furlanija in Julijske krajine), Avstrije (Koroška), Slovenije (Skupnost občin Slovenije – SOS) in Hrvaške (Istra, Primorsko-goranska, Krapinsko-zagorska, Koprivniško-križevska, Medžimurska in Varaždinska), še prav posebej v okviru njihovega še širšega izjemno pomembnega tradicionalnega povezovanja.

V okolju teh dežel, ki jih družijo zgodovinske, gospodarske in kulturne povezave, so izjemno pomembne korenine naše skupne evropske usode. Po mojem globokem prepričanju bi prav to moralo biti osrednja tema tokratnega srečanja Evropskega sveta v naši državi.

Odpiranje navedene teme je danes, v času bruseljske zmede in blodenj nerazčiščenih starih in novih tenzij med državami – članicami EZ, izjemnega pomena. Nakazuje popolnoma nov pogled, ki se mu odpira nov horizont tvornega, oprijemljivega sodelovanja zainteresiranih gospodarskih in naravno (ekološko) neposredno povezanih členov pokrajin v EZ, ki jih neposredno prizadevajo skupne težave in cilji. Tu smo na pragu evropske zgodovine, ko se v njeni spominski knjigi obrača nov list – resnično povezovanje njenih najbolj neposredno prizadetih sosednjih območij – regij.

Povezovanje regij bi lahko pripomoglo k umiritvi konfliktov v državah in med državami

Zgodovinska perspektiva tega trenutka je za razvoj evropskega povezovanja bistvenega pomena – usodna. V luči tega povezovanja neposredno zainteresiranih pokrajin bodo danes do absurda prignani in celo zločinsko zaostreni konflikti znotraj posameznih evropskih držav, pritajeno pa celo nekateri tudi med njimi samimi, nenadoma izgubili pomen – usahnili: med Katalonijo in Španijo, tudi med Nemčijo in Dansko idr., da ne govorim o našem z Republiko Hrvaško.

Tu se odpira področje resničnega sodelovanja zainteresiranih neposrednih sosedov v skupnem evropskem prostoru. Zgodovinska pot nas že dolgo – predolgo postavlja pred eno od najbolj bistvenih nalog: ustanovitev skupne evropske povezave regij, ne le sedanjih držav. Po letu 1963, ko je bila s soglasjem dveh največjih zgodovinskih osebnosti Evrope, Charlesa de Gaulla in Konrada Adenauerja, sklenjena prva evropska povezava (za premog in jeklo), smo danes na pragu nove zgradbe povezav – Evrope regij, katere sedež naj bi bil v Strasbourgu, kjer nato ne bi bilo več teh stroškovno in poslovno potratnih sej organov EZ.

Mar ne bi Slovenija v tem zgodovinsko usodnem trenutku izkoristila edinstvene priložnosti in postavila to temo na osrednje mesto tokratnega zasedanja Sveta Evrope pri nas? Pred tem pa moramo sami sebi priznati lastno sramoto in nemoč, da nam do sedaj, v tridesetih letih lastne države, ni uspel opredeliti pokrajin.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.