Aleš Maver Kar bodo katoliški vernice in verniki danes zmetali v puščico, naj bi bilo namenjeno za pomoč žrtvam vojaških spopadov na evropskem vzhodu, v Ukrajini. Pobudo za to je kot eno izmed svojih številnih presenečenj iz rokava podal papež Frančišek. Njegova ponujena roka prebivalcem ohromljene vzhodnoevropske velikanke ne bi mogla priti v bolj pravem času.
Hudo narobe bi bilo dogajanje prejšnjega konca tedna gledati samo v luči zdaj že znamenitih žvižgov predsednici Nove Slovenije. Toda vsaj človek kot jaz si ne more kaj, da se ob tem ne bi spomnil podobne scene in podobnih žvižgov iz pomladi leta 1994. Kar nekaj akterjev je bilo enakih, le naslovnik nekulturnega odziva občinstva je bil drug, Lojze Peterle.
Argentinsko-španski film Frančišek – pot do svetega sedeža torej v nobenem smislu ne orje ledine. Frančiška zgolj umešča v vrsto predhodnikov, ki že imajo svoj “biopic”, kakor se glasi posrečen angleški izraz za tovrstne filmske izdelke. Marsikdo se je ob njegovem nastanku sicer pridušal, češ, kako, da filmsko biografijo dobiva živ človek.
Če je še na začetku predvolilnega boja za volilno supernedeljo v treh zveznih deželah v Nemčiji kazalo, da bi se lahko krščanski demokrati Angele Merkel na stolček šefov deželnih vlad usedli v vseh treh, je že precej časa pred volilnim dnem to postala erozija takih možnosti. Toda večer 13. marca se je iztekel še slabše od zadnjih napovedi.
Skrajni čas je, da si zastavimo vprašanje, kako to, da je bilo tako malo truda vloženega v iskreno prizadevanje za to, da bi ta država zrasla na temeljih, ki bi bili vsaj približno skupni vsem njenim državljankam in državljanom. In čemu pravzaprav služi obkladanje tolikšnega števila sodržavljanov, ki si drznejo na svoj način izraziti strah pred nedoumljivo preizkušnjo, s fašisti in rasisti?
Kot katoličanu iz Slovenije in srednje Evrope z zgodovinsko izkušnjo, kakršna je pač temu prostoru lastna, se mi zdi simbolno sporočilo nedavnega srečanja med papežem Frančiškom in patriarhom Moskve in vse Rusije na havanskem letališču pod egido komunističnega samodržca Raula Castra čista katastrofa. Spoštujem občutja tistih, ki jim omenjeni dogodek predstavlja znamenje upanja in veselja, a mene njegova inscenacija navdaja z bojaznijo pred vnovičnim zdrsom cerkvenega vodstva v flirtanje z avtoritarnimi režimi.
Primarne volitve v ZDA se z evropske perspektive pogosto zdijo še najbolj podobne razvlečeni pregrešno dragi maškaradi, vendar sodijo k bistvenim komponentam politične kulture čez lužo. Ne sicer od zmeraj, kajti šele v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so na njih oddani glasovi dokončno zamenjali odločilno besedo strankarskih mogotcev pri demokratih in republikancih.
Premier Miro Cerar je že pred tednom dni ugotavljal, da razlogov za »hujše sankcije« proti članom svoje ministrske ekipe zaradi zgodbe z dodatki za stalno pripravljenost ne vidi. Potem pa sem ondan prebral še besedilo izpod peresa nekdanjega predsednika novinarskega društva, ki je bilo še najbolj podobno reševanju ogroženega vojaka Mramorja.
Pobudniki referenduma o noveli družinskega zakonika pod vodstvom Aleša Primca in Metke Zevnik so dokazali, da je mogoče zakon na referendumu zavrniti tudi po novih pravilih. Z izjemno uspelo mobilizacijo svojih podpornikov so hkrati poskrbeli za četrto najvišjo udeležbo na katerem koli referendumu v zgodovini Slovenije.
Prišli so prvi izidi današnjega referenduma. Na predčasnem glasovanju je zakonu pritrdilo dobrih 52 odstotkov volivcev, proti jih je bilo slabih 48. Čeprav je zaradi višjega deleža glasov, oddanih na predčasnem glasovanju, potrebna previdnost, je … Beri dalje
Ne pomnim, da bi običajne ljudi v srednjih letih med čakanjem na burek ali pivo kdaj prej slišal uporabljati besedne zveze, kakršni sta »kopensko posredovanje« ali »zahodna civilizacija«. Skupaj z njima in še kakšno se je na velika vrata v javni prostor v najširšem smislu vrnila beseda »vojna«.
Kaj bi se izcimilo iz »Đilasove revolucije« znotraj jugoslovanske porevolucionarne stvarnosti, je vprašanje, na katerega odgovora ne more biti. Bi, glede na to, da se je Črnogorcu znala zareči tudi misel o nujnosti dveh strank, prišlo do premika v smer Nagyjeve neuspele madžarske avanture ali bi bilo več transparentnosti vsaj pri obravnavanju spolnih eskapad visokih partijskih funkcionarjev?
Ob slovesu dr. Franceta Bučarja le stežka ostane suho oko kogarkoli, ki je z navdušenjem spremljal rojevanje in prve korake slovenske države. Moj osebni spomin na Bučarja je ob neumornem delu za samostojno državo ravno tako zaznamoval njegov politični cikcak vse od leta 1991 naprej. Ker pri njem ni šlo preprosto za to, da Bučar ni bil “ne lev ne desen”.
Pravzaprav sem nameraval pisati o katalonskih volitvah. Ali pa vsaj o tem, zakaj sem kot hud kritik Drnovškovih “mešanih koalicij” pristal v taboru zagovornikov velike koalicije. Potem pa sem ta vikend potoval na Nemško, kamor tudi sicer rad odidem. V Bonn ob Renu sem se, kot vedno v Nemčijo, odpravil z vlakom.
Bi se soočali s »pričakovanjem barbarov«, če ne bi ljudje iz našega sveta v golem pohlepu po surovinah in delovni sili tako nespametno in stihijsko očrtavali meja, da ljudstva znotraj njih ne zmorejo živeti v sožitju? Bi bilo drugače, če ne bi kar naprej stavili na sumljive tipe v teh deželah, samo da ohranjajo svoj vpliv?
Ponovil bom ne ravno tako redko izrečeno modrost, da zunanjepolitične zgodbe pogosto več povedo o notranjepolitičnih razmerjih kot o velikem svetovnem odru, kar ne velja samo za velikanske Združene države Amerike ali Rusijo, ampak tudi za bistveno manjše države. Slovenija pač ni izjema.
Lahko bi rekli, da je izid grškega referenduma tako rekoč najslabši od vseh možnih. V prvi vrsti je obdržal nad vodo dvojec Cipras-Varufakis in njuno ekipo, hkrati pa še zdaleč ni plebiscitaren, kot so si v Sirizi morda predstavljali in želeli. Vsekakor je bolj venezuelski kot sovjetski, ko bi predlog ljubljenega vodje moral dobiti 98 odstotkov. Vsaj.
Vnovičen razmah industrijskega gojenja vrhunskega športa po zgledu nekdanjih vzhodnoevropskih športnih mek, kjer so v industrijski maniri vseh dovoljenih sredstev postavili nekatere nezrušljive rekorde, je ena najnegativnejših plati prevlade ‘blatterjev’ na svetovni športni sceni. Kje je tu Slovenija? Usoda marsikatere naše športne organizacije nam da misliti, da je preprosto (športni) svet v malem.
Nekdanji britanski premier in vodja laburistov Tony Blair, ki ga del njegove stranke še zmeraj krivi za vse sodobne tegobe britanskih socialdemokratov, je že pred časom dejal, da bo izid prihajajočih volitev v britanski spodnji dom, če se bosta na njih spopadla tradicionalna desna in tradicionalna leva stranka, tradicionalen.
Kaj torej sploh ostane Miru Cerarju? Tisto, kar bi moral narediti že po volitvah. Namesto »male« koalicije narodnega zastoja bi si moral prizadevati za oblikovanje velike koalicije narodnega sporazuma. Takšno koalicijo bi bilo potrebno, kot danes vidimo, sicer oblikovati že leta 2008, nedvomno pa po volitvah leta 2011. In če Cerar za tak korak ni zmogel poguma po julijskih volitvah, bi ga moral zbrati vsaj zdaj.