Aleš Maver Izrael je že dolgo znan kot pravi raj za ljubitelje volilnih kriminalk. Vsak zagret ljubitelj volilnega dogajanja pozna zgodbo o tem, kako so prebivalci judovske države maja 1996 šli spat prepričani, da je njihov premier … Beri dalje
Zdi se, da je za slovensko katoliško skupnost v zadnjih dveh tednih po razmeroma dolgem obdobju pretežno slabih novic le posijalo nekaj sonca. Imenovanje novega mariborskega nadškofa je razkadilo vsaj najhujše oblake, povezane z nadaljnjo usodo Slomškove škofije. Že nekoliko prej bliskovita predreferendumska akcija. Strah pa me je, da se ne bomo znali vedno upreti še eni pasti, v katero se je spet velikopotezno ujela slovenska družba.
Tam daleč na vzhodu, ob reki Dnipro, pravkar poskušajo dokončati tisto, kar je z golo odločitvijo za samostojnost leta 1991 ostalo na pol poti. Slovo od betonskega sovjetskega objema je veliko težje kot slovo od zunanje oblike odmrle sovjetske državne tvorbe. In samozvani dedič sovjetskega imperija, lažni kremeljski car, se ne ozira na nobeno človeško žrtev, ko je potrebno braniti ta železnobetonski objem.
V tednu, ki se začenja, bo minilo leto dni od krvavega vrhunca lanskih dogodkov na kijevskem Majdanu in padca predsednika Viktorja Janukoviča. Marsikdo je imel verjetno občutek, da smo dogajanju na razmeroma daljnem vzhodu Evrope v tem času na Časniku posvečali preveč pozornosti. Večkrat mi je bilo tudi očitano, da je na našem portalu prostor samo za en pogled na ukrajinsko krizo (četudi kdaj v petdesetih odtenkih).
Dolga leta se je zdelo, da je abonma hrvaške levice na predsedniško palačo nepreklicen. Odkar je Tudjman v zadnjih letih svoje vladavine zamudil priložnost za pravočasno slovo od oblasti, kandidati iz nacionalnega in konservativnega tabora niso delovali prav nič konkurenčno. Seveda mora omenjeni tok sklepati več kompromisov kot njegova neprimerno uspešnejša slovenska različica, zaradi česar se je moral tudi Josipović ponižati in za veliki šmaren poromati v Marijo Bistrico.
Zgrešeno bi bilo misliti, da je po 12. decembru kar koli res pomembnega drugače, kot je bilo prej. Slovenska scena ni ne boljša ne slabša, še več, popolnoma nič spremenjena ni. Še vedno obstaja znatna večina sodržavljank in sodržavljanov, ki je sveto prepričana, da Janša spada v zapor in še vedno je tu tudi znatna in trdna manjšina, za katero je Janša junak, ki ga ne bi smel nihče pod nobenim pogojem zapreti.
Ne morem se delati, da o Stanislavu Zoretu veliko vem. Če bi bil iskren, bi moral skoraj reči, da vem o njem le malo več kot nič. In to kljub temu, da sem v svojih študentskih letih poslušal kar nekaj njegovih pridig. Bilo bi predrzno in oholo, če bi tukaj modroval o tem, kaj vse bo naredil, kaj vse spremenil, katere okostnjake pometal iz omar in katere, Bog ne daj, v njih pustil.
Najbolj vroči mladi desničar ta hip je menda prišel do odrešilne ugotovitve, da Janez Janša ni politični zapornik, marveč politik v zaporu. Nimam niti najmanjšega namena, spuščati se v zamudno razglabljanje o vsebini njegove izjave. … Beri dalje
Slabe volje sem, ker bosta »mojo« revolucijo naša družba in država v najboljšem primeru obeležili kot dogodek iz daljnih krajev. Kak predsednik parlamenta bo resda izrekel nekaj suhih, neobveznih fraz, a bo to storil tako, da bo jasno, da se nas Slovencev dogajanje v Berlinu pred dvema desetletjema in pol pravzaprav ne tiče.
Seveda se boleče zavedam, da imajo v Moskvi na svoj sprevrženi način prav, ko krivdo za današnjo dolgo noč lomastenja sovjetskega uma po Kijevu obešajo Evropski uniji. Nepripravljenost, da bi kdor koli storil kaj konkretnega … Beri dalje
Ko sem bil še otrok, je bil mali Libanon ob kakšni ravno tako mali Palestini in veliko večji Južni Afriki glavna zvezda poročil. Danes je v vsak dan bolj natrpanem koledarju zadnje čase hiperaktivne baronice Ashtonove “izraz veselja” nad tem, da je država po desetih mesecih spet dobila vlado, relativno nizko. Sirija, Ukrajina, Bosna so daleč pred njim.
Morda se bodo zgodovinarji čez leta prerekali o tem, kaj bi bilo, če bi Viktor Janukovič svojo današnjo ponudbo zmogel vsaj dva dni prej. Že zdaj je jasno, da se bodo morali ukvarjati z vprašanjem, zakaj je Arseniju Jacenjuku, nasledniku Julije Timošenko na čelu stranke Domovina, mesto ministrskega predsednika ponudil šele, ko so začeli ljudje umirati.
Bolj, ko se bliža prvi rojstni dan vlade Bratuškove, bolj se zdi, da se opozicija in predvsem največja opozicijska stranka vrtita v nekakšnem začaranem krogu. Nič nenavadnega, bi lahko rekli ob pregledu tujih zgledov. Izgube oblasti, posebej če imaš občutek, da je do nje prišlo na način, ki bi mu težko rekli fair play, ni lahko prebaviti.
Ker je to moja bržčas zadnja kolumna v letu Gospodovem 2013, se skoraj spodobi in je pravično vreči pogled nanj, preden zapre vrata. Brat kronist iz Menartove legendarne pesmi Anno Domini bi z opatovim dovoljenjem … Beri dalje
Svet kot v nizkem štartu pričakuje prvo zares veliko reformno dejanje rimskega škofa Frančiška. Nekaj, kar bo podobno velikemu poku. Pravzaprav je vse, kar je papež doslej počel, spodbujalo takšno pričakovanje. Vendar se zdi, da … Beri dalje
Klub alumnov Teološke fakultete kljub svojemu nekoliko strašljivemu imenu ni nikakršen bavbav. V njem s(m)o zbrani tisti, ki s(m)o nekoč ali še nedavno srkali mleko učenosti na prsih omenjene fakultete (glagol alo namreč v latinščini, … Beri dalje
Verjetno se ne bi zmotili, če bi zatrdili, da bi sedanja opozicija, če bi bile volitve v kratkem, ponovno izgubila. Demokrati po vsej verjetnosti (spet) ne bi priplezali do relativne večine in desnosredinski blok v … Beri dalje
Na Teharjah sta se zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrjij tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda. Nič čudnega torej, če bi se večini naših rojakinj in rojakov moja primerjava zdela bogokletna. Celo razglašanje Teharij za spomenik utegne biti sporno.
Včerajšnje avstrijske volitve niso prinesle dramatičnega zasuka. Obe stranki velike koalicije sta za las presegli absolutno večino glasov in bosta lahko nadaljevali z vladanjem, svobodnjaki pa so na koncu ostali dobri dve točki za koalicijskimi … Beri dalje
Na nemških volitvah sta se skoraj zgodili dve še tik pred volilnim dnem povsem nepredstavljivi senzaciji. Poudarek je na skoraj. Krščanski demokrati in krščanski socialci namreč kljub vsemu niso osvojili absolutne večine sedežev in Alternativa … Beri dalje