Če je še na začetku predvolilnega boja za volilno supernedeljo v treh zveznih deželah v Nemčiji kazalo, da bi se lahko krščanski demokrati Angele Merkel na stolček šefov deželnih vlad usedli v vseh treh, je že precej časa pred volilnim dnem to postala erozija takih možnosti.
Izgubljene trdnjave
Toda večer 13. marca se je iztekel še slabše od zadnjih napovedi. Nazadnje je »črnim« očitno zagodla volilna udeležba, ki že dolgo ni zabeležila takšnega skoka kot prav zdaj, sredi spraševanj o rešitvah za migrantsko krizo. Ta skok je po eni strani koristil populistom iz Alternative za Nemčijo, po drugi strani pa dosedanjima ministrskima predsednikoma v Baden-Württembergu, zelenemu WinfrieduKretschmannu, in v Porenju-Falškem, socialdemokratki Malu Dreyer.
Krščanski demokrati so tako nedvomno veliki poraženci včerajšnjega dne. Čisto po načrtih se jim ni izšlo prav nikjer. V Saški-Anhalt bodo sicer obdržali ministrskega predsednika, a izostala je glavna nagrada v Porenju-Falškem. Simpatična nekdanja vinska kraljica Julia Klöckner je bila v igri za relativno zmago vse do konca, toda na volilni dan je prepričljivo izgubila. Porenje, kjer je ena od matic »črnih« in kjer so bili relativno najmočnejši na skoraj vseh zveznih volitvah doslej, tako tudi po petindvajsetih letih ostaja v socialdemokratskih rokah. O Baden-Württembergu ne kaže izgubljati besed. Demokristjani so izgubili skoraj tretjino glasov in se sploh prvič po letu 1952 poslavljajo od statusa najmočnejše stranke. Da jih je porazil prepričani katoličan, pripadnik pragmatičnega krila zelenih in občudovalec Angele Merkel, je morda tolažba za kanclerko, nikakor ne za deželno podružnico njene stranke.
Zmagovalka in poraženci
Nesporna zmagovalka supernedelje je Alternativa za Nemčijo. Povsod se je povzpela nad desetino glasov, v dveh deželah prehitela socialne demokrate in v Saški-Anhalt pristala na drugem mestu s skoraj četrtino volilne podpore. Bati se je, seveda, da bo uspeh še bolj okrepil nacionalistično in populistično smer v stranki. O tem, ali bo AfD postala na nemški politični sceni stalnica, je sicer še prezgodaj govoriti.
O piratih, ki so sicer izšli iz bistveno drugačnih izhodišč in bili nekaj časa velik hit, denimo ni več niti sledu. Med vzhodnonemškimi muhami enodnevnicami pa so bile tudi že sicer precej bolj desno od Alternative pomaknjene lunatične skupine. Prav v Saški-Anhalt je leta 1998 skoraj osmino glasov vknjižila Nemška ljudska unija. V deželnem zboru se je nato tako dobro obnesla, da je razpadla in na naslednjih volitvah sploh ni več kandidirala. Ne bi se čudil, če bi nenadni uspeh AfD naplavil na površje celo vrsto težko obvladljivih in vsakdanje politične obrti povsem nevajenih poslancev. Medtem ko je v Sloveniji na račun »novih obrazov« opravičljivo marsikaj, v Nemčiji niti na vzhodu običajno ni tako.
Kar nekaj razlogov za veselje imajo ob populistih osmoljenci zadnjih parlamentarnih volitev liberalci. V Baden-Württembergu, svoji jedrni deželi, so krepko popravili svoj rezultat, v Porenju-Falškem so po petih letih pristali znova v deželnem zboru. Če jim 0,2 odstotne točke do enakega uspeha ne bi zmanjkalo na vzhodu, bi bil večer zanje popoln.
Gledano čisto številčno so verjetno največ izgubili socialdemokrati. A njihov poraz za razliko od poraza stranke Merklove blaži majhen plus in prepričljiva zmage Dreyerjeve ob Renu in Mozeli. V Saški-Anhalt se je delež »rdečih« več kot prepolovil, v Baden-Württembergu pa skoraj prepolovil. Tudi postkomunistična Levica je na račun Alternative za Nemčijo precej ovenela v eni svojih poglavitnih postojank, medtem ko v obeh zahodnih deželah ni bila niti blizu vstopa v parlament. Po vzhodnoevropsko muhasti vzhodnonemški volivci so pač trenutno boljše populiste našli v AfD. Zato ne preseneča preveč, da so današnjim zmagovalcem nekdanji volivci Levice za novimi volivci in nekdanjimi krščanskimi demokrati prinesli največ glasov.
Nekaj kisle tolažbe
Za CDU in Angelo Merkel ostaja nekaj tolažilnih momentov. Samo »črni« so v vseh treh deželah ostali razmeroma velika stranka, čeprav seveda Baden-Württemberg in Porenje-Falško poleg Bavarske zgodovinsko dihata najbolj »črno«, zato tako izguba relativne večine v Stuttgartu kot poraz Klöcknerjeve hudo bolita. Prav lahko se pa zgodi, da bo CDU, ki je bila doslej v obeh zahodnih deželah v opoziciji, po volitvah zastopana v vseh treh deželnih vladah. Četudi se zlasti Malu Dreyer tega na moč otepa.
Manj razveseljivo za Merklovo je, da so njeni strankarski kolegi najmanj izgubili na vzhodu, kjer so se najbolj otepali njene »predvolilne pomoči« in dajali največ prostora bavarskemu deželnemu šefu in njenemu kritiku Horstu Seehoferju.
