Janšev odločen in pogumen vstop na evropski politični parket

Janša je skozi svoje bogate in bridke izkušnje postal eden vodilnih mobilizatorjev širokega dela slovenskega občestva, ki se ne vidi v podobi povojne Slovenije, ki je jo komunizem »vrgel s tečajev«, sedaj pa se, kot kažejo njegove zadnje poteze, poskuša uveljaviti tudi na evropski ravni.

Ni se še polegel hrup, ki ga je zagnala slovenska levica, ko se je s svojimi lakajskimi dominantnimi medij vred, tudi s proslulo RTV Slovenija, z vsemi topovi pognala nad Janeza Janšo zaradi njegovega pisma evropskim voditeljem. Po podatkih medijev (Vinko Gorenak, Demokracija.si, 20. 11. 2020) je namreč Tanja Fajon dejala nič manj kot, »da pismo sramoti in ruši našo državo«. Matjaž Nemec je Janši očital, »da je ugrabil državo«, Luka Mesec, »da je Slovenijo osramotil pred vsem svetom«, Šarčeva lista pa je zahtevala takojšen sklic dveh parlamentarnih odborov.

Janševo pismo pa so, kot se za agitpropovsko nakladanje spodobi, obvezno kritizirali tudi taki junaki, ki so na javnih soočenjih brez sramu priznali, da ga sploh niso prebrali. Ko pa je Merklova na zasedanju evropskih voditeljev dejala, da je Janša v sporu med EU ter Poljsko in Madžarsko »pozival k delu za kompromis, kar je tudi v interesu nemškega predsedstva«, in to njegovo gesto hkrati nagradila z njegovo vključitvijo v skupino voditeljev evropskih držav, ki bo izpeljala pogajanja, je kričava slovenska topovska salva kar naenkrat utihnila.

Janša z eno samo potezo osmešil štiri politične polite cucke

Pri tem se je Gorenak v svojem komentarju spraševal, ali smo v navedenih medijih »zasledili kje sporočilo Merklove oziroma kakšno opravičilo Janši«, in si hkrati odgovarjal: »Ne, to se ne bo zgodilo.« K temu bi dodal še svojo misel, da se to ne bo zgodilo, ker imamo opravka z ljudmi brez sramu in dostojanstva, ki jih je Bojan Požar na svojem spletnem portalu, potem ko so si sami zrušili lastno vlado in se zaradi tega cmerili naokoli, označil za polite cucke. Ti namreč, vključno s petim cuckom, ki jim je bil nazadnje vsiljen, ne morejo s svojim kratkim dometom Slovenije nikamor pripeljati, ker imajo že vnaprej zapisan poraz na obrazu. Tako je Janša z eno samo potezo razgalil njihovo človeško majhnost in hkrati, kot je to slikovito dejal neki komentator, zabil kol v kolesje njihovih poskusov, da bi v svoje nečedne posle rušenja slovenske vlade pritegnili tudi Bruselj.

Primorski publicist Tino Mamić je pri tem celo tvegal izjavo, »da je morda Janša to storil hote in jih s tem osmešil …, saj se je njegovo pismo izkazalo za velik zunanjepolitični uspeh«. Peter Jerman pa ga je označil (Domovina.je, 22. 9. 2020) »za drzen in presenetljiv vstop Janše v evropsko gledališče«. Da ne omenjam pri tem izjemno pozitivnih ocen Janševega pisma s strani drugih uglednih slovenskih razumnikov (Jambrek, Rupel idr.).

Janšev poziv Evropi k spoštovanju drug drugega

V svojem pismu je Janša med drugim poudaril:

»Potrebujemo skupno obrambo dostojanstva vseh volivcev v vseh državah članicah EU (tudi na Poljskem, v Madžarski in Sloveniji, op. avt.). Potrebujemo institucije EU, ki ne bodo vključene v notranje politične spopade v državah članicah. Potrebujemo ravnanja, ki temeljijo na modrosti, kakršna je krasila ustanovne očete EU. Potrebujemo spoznanja, da je polarizacija škodljiva, da temelj EU ni denar, ampak vrednote«.

Ob tridesetletnem pogumnem in odločnem spopadanju z domačimi obskurnimi centri moči, ki so močnejši od njega in ga lahko tudi uničijo, je tako Janša s svojim pismom pokazal, da se je pripravljen udariti tudi z bruseljsko birokracijo. In to s tistim njenim delom, ki je, naščuvan tudi s strani slovenske levice, lahkomiselno manipuliral in se igral nevarne igre s ceneno in puhlo skovanko vladavine prave, ne da bi se pri tem vsaj malo poglobila v kompleksno družbeno stvarnost postkomunističnih vzhodnoevropskih držav, vključno s Slovenijo. Tako se je Janša kljub svojim bridkim izkušnjam z vladavino prava v Sloveniji izpostavil tudi na evropskem političnem parketu in prevzel nase s tem povezana tveganja in morebitne nove nizke udarce.

Na srečo je Merklova s svojo hitro, jasno in odločno potezo to presekala, postavila stvari na pravo mesto in naredila red. Požar pa je na svojem spletnem portalu to Janševo potezo počastil z zgovornim naslovom svojega komentarja: Janševa tretja pot – ali pismo, ki morda postane legenda.

Globoko upam, da so se tudi politi cucki iz tega kaj naučili.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Ne delajmo si iluzij, da je z bruseljsko birokracijo kaj drugače kot s slovensko

Že ob aferi Depala vas je slovenski klinični psiholog in publicist Viktor Gerkman opozoril (Aura, V/1993) na Janševo načelnost ter pokončno, dosledno in pogumno držo z besedami, da

»bliskovit in neodložljiv politični linč Janše kaže, da večji del slovenske politične elite ne prenese v oblastni sferi politika z značilno neoportunističnim značajskim profilom … Zato je moral biti radikalec Janša umaknjen ravno zaradi tega, ker je kazal preveč zrcala ozadju srednje poti, kjer so resnica in laž, poštenje nepoštenje tako lepo pomešani …, in ker ni izkazoval dolžnega spoštovanja do tako imenovanih avtoritet, ker jih pač ni imel za kaj spoštovati«.

Podoben odmev je doživel tudi na evropski ravni pri tistih silah, ki tudi lepo mešajo laž, resnico in polresnico, in jih tako tudi nima za kaj spoštovati. Kajti ne delajmo si iluzij, da je z bruseljsko birokracijo kaj drugače kot s slovensko. Tudi tam je ob resnih ljudeh na vrhu tudi množica puhloglavih povzpetnikov, ki se grebejo h koritu in so pri tem na razpolago za vsakršne manipulacije. V zvezi z Janševo konfliktnostjo z okolico pa je Gerkman zapisal (Aura, X/1993):

»Vsakršna napadalnost pri Janši je izzvana od zunaj … Pač ne pozablja tako hitro in ne odpušča zlahka … Je sicer defenzivne narave, vendar je njegovo povračilo težko ubranljivo. Njegova načelnost včasih ni življenjska, morda iz strahu, da bi strpnost privedla do zvodenelosti. Če mu bo še uspel prehod iz hudih notranjih dilem, ki jih skriva, v resnoben, zadržan, vendar pa integrativen optimizem, z vse več prozorne odprtosti, bi lahko postal katalizator mogočega slovenskega političnega zorenja in vogelni kamen nove, drugačne slovenske politične stavbe.«

Janša eden vodilnih mobilizatorjev širokega dela slovenskega občestva, ki se ne vidi v podobi povojne Slovenije, ki je komunizem »vrgel s tečajev«.

K temu bi dodal, da je skozi svoje bogate in bridke izkušnje morda to že postal, in se, kot kažejo njegove zadnje poteze, kot tak poskuša uveljaviti tudi na evropski ravni. Končno je eden vodilnih mobilizatorjev širokega dela slovenskega občestva, to je tistega, ki se priznava v vrednotah slovenske osamosvojitve, ne vidi se pa v podobi povojne Slovenije, ki jo je po besedah Tina Mamića komunizem »vrgel s tečajev«.

Naj zaključim z Gerkmanovimi besedami, je Janša »mednarodno ugleden politik, sposoben mirno in obvladano prestreči vsakršne udarce, je zbran, malo govori in veliko pove ter v glavnem zadene v živo«.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.